Se pravi, da na severni strani kraške hiše ne smeš dograditi steklenega zimskega vrta?
Nekako tako. Tam na severni strani ni dobro imeti nobenih večjih steklenih površin. Ko govorimo o bioklimatski gradnji, gre za zdravo kmečko pamet, ki pa jo dopolnimo s sodobnimi tehnološkimi rešitvami. Izhajati je treba iz uporabnika, se pravi iz človekovih potreb. Mojim študentom nenehno ponavljam, naj ne načrtujejo stavb, ampak prostor v njih. Z dobrim načrtovanjem in izvedbo v teh prostorih ustvarimo udobne in zdrave bivalne razmere.
Ste lahko bolj konkretni?
Pri gradnji stavbe poudarjam pet dejavnikov. To so toplotno udobje, pravilna osvetlitev, kakovost zraka, zaščita pred hrupom in ergonomija.
Kako se to povezuje s trajnostno gradnjo?
Bioklimatska stavba je načeloma vedno trajnostna. Vendar je današnje razumevanje oziroma prezentacija trajnosti ali trajnostnosti zelo prožna. Ta pojem vsak raztegne, kakor mu ustreza, predvsem pa se prilagaja trgu.
Zadnje čase je vse trajnostno.
Točno. Vsi trdijo, da je njihov izdelek trajnosten, vendar ni vedno tako. Definicija trajnosti vključuje ekonomski, okoljski, zdravstveni in sociološki pogled, pri čemer se velikokrat upoštevata le prva dva. Razlog je preprost, saj je zdravstveni in sociološki pogled težko izmeriti.
Pa čeprav obstajajo sistemi za vrednotenje teh pogledov?
Teh sistemov je kar nekaj. Za vse kategorije objekt pridobi določeno število točk, pri čemer jih lahko za določeno področje dobi zelo veliko, za drugo pa precej manj. Sistemi niso idealni, so pa kljub temu korak v pravo smer, poleg tega se dopolnjujejo.
Govorila sva o tem, da so bili včasih primorani graditi po bioklimatskih načelih. Kdaj se je ta praksa končala?
Z industrializacijo, s tem, ko je energija postala dostopna in poceni. Če je energija poceni, lahko v notranjih prostorih s tehnološkimi rešitvami povečamo udobje. To se sicer ni zgodilo takoj na začetku industrijske revolucije, ampak predvsem po drugi svetovni vojni. Težava se je pokazala v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je začela prva naftna kriza. Takrat so se začele v gradbeništvu uporabljati toplotne izolacije. Ker stavbe porabljajo veliko energije, lahko s toplotno izolacijo stavbnega ovoja to porabo močno zmanjšamo, s čimer znižamo tudi stroške.
Če sem prav razumel vaše prispevke, si prizadevate za čim manj tehnoloških rešitev v modernih stavbah?
Treba je vedeti nekaj. Če želimo v prostoru imeti konstantne razmere, brez sodobnih tehnologij ne gre. Nobenega laboratorija, kjer se zahtevajo konstantne razmere, ni mogoče zgraditi brez njih. Res pa je tudi, da tako stroge zahteve v večini stavb niso smiselne. V stanovanjih lahko temperature nihajo. Pozimi bo hladneje, poleti je lahko tudi vroče. Vse študije kažejo, da želijo ljudje z interakcijo z okoljem vplivati na svoje udobje, na primer z odpiranjem oken in naravnim prezračevanjem v poletnem času. Ljudje tako ne potrebujejo stalne temperature pri 21 stopinjah Celzija. Potrebujejo nadzor nad bivalnim okoljem, stavba pa mora biti zgrajena tako, da zagotavlja nadzor in hkrati izkorišča naravne danosti okolja, kjer stoji. Stavba mora biti pravilno načrtovana in pravilno vodena. Avtomatizacija je dobrodošla, če je smiselno uporabljena.
Kam gredo smernice?
Mislim, da gredo v pravo smer tam, kjer projektanti izbirajo ustrezne naprave, ne pa da jih vgrajujejo kar vsepovprek. Za to pa morajo pri projektu od začetka sodelovati vsi načrtovalci. Arhitekti, gradbeniki, strojni inženirji, elektroinženirji in drugi. Največ napak se zgodi, ko ti delujejo povsem ločeno. V Sloveniji se je velikokrat zgodilo, da na koncu izvajalci sploh niso vedeli, kaj sploh izvajajo. Zato lahko prezračevalni sistemi delujejo s premajhnimi močmi, prostori so preslabo osvetljeni z naravno svetlobo in podobno. Zmanjševanje porabe energije je zelo pomembno, vendar se moramo zavedati, da lahko zaradi tega naredimo kakšno drugo škodo, ki jo bomo morali čez leta odpraviti.
Slovenija ima pravilnik o učinkoviti rabi energije (Pures). V njem je veliko matematičnih izračunov in fizikalnih določb. Skoraj nič pa o bioklimatskih dejavnikih. Kakovosti bivanja ne moremo izraziti v številkah.
Nekaj je o bioklimatskih zahtevah vseeno napisano, vendar malo. Sicer pa so pravilniki zaščita pred slabimi inženirji, dobri inženirji jih ne potrebujejo. Je pa bioklimatika konceptualni pristop in jo je težko ukalupiti v pravilnik, ki mora na koncu prikazati matematično izračunan rezultat. Prav je, da Pures definira metodo za izračunavanje porabe energije v stavbah, pri čemer so v uvodu zapisane določbe, ki se nanašajo na bioklimatsko načrtovanje, recimo, da mora biti stavba osončena in primerno osvetljena z naravno svetlobo. Opredeljeni so še nekateri drugi podobni parametri. Za izkoriščanje teh dejavnikov je treba izobraziti tako investitorje, arhitekte kot izvajalce.
Kakšno pa je vaše stališče do evropske direktive o skoraj ničenergijskih stavbah?
Že izraz skoraj ničenergijske stavbe je eden najmanj posrečenih, saj bodo stavbe vedno potrebovale energijo za svoje delovanje. Drugače pa je koncept dober in slab. Vse je usmerjeno le k porabi energije, kar je logično, saj Evropska unija energetske vire večinoma uvaža, zato želi zmanjšati to odvisnost, pri stavbah pa lahko veliko privarčuje. Smernice so zelo načelne, da lahko države sprejmejo lastne strategije in formalne okvirje. Zelo dobro pa je, da ta direktiva zahteva stavbe, ki porabijo malo energije, pa še ta mora biti primarno pridobljena iz obnovljivih virov. Poleg tega direktiva zahteva proizvodnjo energije na samih stavbah, kar pripelje k skoraj energetski samozadostnosti stavb, območij in držav.
V zadnjem gradbenem bumu se je zgradilo zelo veliko stanovanjskih in poslovnih stavb. Veliko je kritik kakovosti teh stavb. Kakšno je vaše mnenje?
Enako. Če jih ocenjujem z vidika bioklimatike, gre v večini primerov gotovo za slabe rešitve. Večino teh projektov so zgradili izključno zaradi dobička. Gradnja je preveč zgoščena, osvetljenost stavb in prostorov je velikokrat neprimerna. Sicer so energetsko bolj učinkovite, vendar so v vseh drugih pogledih slabše kot stavbe, ki so jih gradili v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.
Kakšno je vaše mnenje o samograditeljstvu?
Samograditelji so večinoma gradili brez občutka do okolja, moderno arhitekturo so uporabili povsem nevešče. Z že omenjeno gradnjo na kmetijah pred 200 ali 300 leti ni nobene primerjave.
V čem je razlika?
Kmet in njegovi predniki so na lokaciji živeli stoletja, zato so natančno vedeli, kaj in kako morajo graditi, čeprav brez arhitektov. Samograditelji pa so večinoma kupili parcele na lokacijah, o kateri niso vedeli tako rekoč nič. Mislili so, da o gradnji veliko vedo, vendar niso imeli veliko znanj. Danes samograditeljstva skorajda ni več, saj tisti, ki gradijo, večinoma nimajo več časa za to. Želijo si dobrih rešitev, poiščejo arhitekta, vendar velikokrat ne znajo ubesediti, kaj lahko zahtevajo od tistega, ki bo izdelal načrt. Gradnja hiše je zelo kompleksen projekt, zato je treba upoštevati dejavnike bioklimatske gradnje in jih smiselno uporabiti sočasno s sodobno tehnologijo.