Naši dimniki večinoma niso prilagojeni kurilnim napravam, s katerimi se ogrevamo, zato njihovo stanje ni najboljše. "Sodobne kurilne naprave namreč temeljijo na nizkotemperaturni in kondenzacijski tehniki, zato v neustreznih dimnikih povzročajo nastajanje kondenzata in njihovo razpadanje," pravi Vojko Ažman, direktor podjetja Diminox. Opozarja, da sodobna kurilna naprava zahteva tudi sodoben, ustrezno opremljen in pravilno dimenzioniran dimnik.
Za sodobne energente in ogrevalne tehnike pa niso neustrezni samo stari, ampak so neprimerni tudi številni na novo zgrajeni dimniki. Tudi pri novogradnjah so ti, kot pravita Vojko Ažman in Aleksander Plaskan iz podjetja Schiedel, pogosto neustrezno zasnovani, razlogov za to pa je več. "Po eni strani se investitorji preveč oklepajo tradicionalnih materialov, pa tudi arhitekti o sodobnih dimnikih in kurilnih napravah pogosto ne vedo dovolj in zato investitorjem ne znajo ustrezno svetovati. Nizkotemperaturne kurilne naprave zahtevajo namreč kovinske dimnike iz ustreznih legur, šamotni dimniki, ki se še vedno veliko gradijo, takim napravam ne ustrezajo," razlagata sogovornika.
Materiale in izvedbo določa več dejavnikov
Projektiranje dimovodne napeljave je precej bolj kompleksna in zahtevna naloga, kot si predstavlja večina ljudi, ko beseda nanese na dimnik. "Projektiranje dimnika lahko razdelimo na dve fazi. Prva faza vključuje dimenzioniranje potrebnega preseka dimnika (ki ga določimo glede na lastnosti kurilne naprave, vrsto energenta, višino dimnika in še nekatere druge dejavnike), ki ga opredeljuje standard SIST EN 13384 - 1(2). V drugi fazi pa je treba v skladu s standardom SIST EN 1443 izbrati najustreznejše tuljave in plašč dimnika," pravi Iztok Ivanovič iz podjetja Stone- Klinika za dimnike. Kako pa se pravilno lotimo obnove ali rekonstrukcije dimnika in koliko to stane? Direktor Diminoxa pravi, da je treba najprej oceniti statično stabilnost, požarno varnost in sanitarno stanje dimnika. Če je dimnik v teh pogledih v redu, se lahko lotimo zamenjave tuljav, kar ni posebno velik finančni zalogaj (od kakšnih 850 evrov naprej). Če pa je dimnik v slabem stanju, ga je treba vsaj v zgornjem delu porušiti in zgraditi na novo, vse to pa njegovo sanacijo seveda nekoliko podraži. "Posebno pozornost pa je pri vsakem posegu v dimnik treba nameniti požarni varnosti," opozarja Ažman.
Zakoni dobri, vendar se jih ne upošteva
Način in obseg vzdrževanja dimnikov sta v Sloveniji predpisana z zakonodajo, privzeto iz EU. Z rednimi kontrolami kurilnih naprav se nadzirajo njihove emisije saj in drugih snovi v okolje. Dimnikarji objekte obiskujejo v skladu s predpisi pri individualnih stanovanjskih objektih je to enkrat na leto in to po mnenju Ažmana povsem zadošča. "Zakonodaja je na tem področju dobro zamišljena, saj vsebuje vse potrebne elemente za nadzor, bolj problematično pa je njeno izvajanje," opozarja Ažman. Nekatera podjetja se namreč projektiranja dimnikov še vedno ne lotevajo po vseh standardih, ker je tako načrtovan dimnik nekaj dražji, to pa odvrača investitorje. "Pri tem najbolj trpi požarna varnost, saj je ogromno dimnikov še vedno brez nujnega požarno varnega zaščitnega jaška, marsikje so gole tuljave vgrajene skupaj z električnimi in drugimi napeljavami, kar je sicer nedopustno, a je zaradi želje po dobičku predvsem pri novogradnjah še vedno zelo pogosto. Dogaja se, da za tak dimnik pristojno dimnikarsko podjetje celo izda pozitivno strokovno mnenje," razlaga Ažman. Več pozornosti kot doslej bi morali nameniti tudi ozaveščanju in izobraževanju arhitektov in projektantov, da bi znali dimnik zasnovati tako, da bi ga lahko z razumnimi stroški prilagajali posameznim vrstam goriv. "S funkcijo in pomenom dimnika bi morali investitorje bolj temeljito seznanjati. Bolj dosledni pa bi morali biti tudi glede dokumentacije, ki gradnjo ali sanacijo spremlja, ter pri nadzoru kakovosti opravljenega dela," je prepričan Ažman.
Včasih so morali biti dimniki odporni predvsem proti visokim temperaturam dimnih plinov, zato so svojo vlogo skozi dolga leta povsem dobro opravljali dimniki, zidani iz opeke. Z razvojem peči in izboljšavami izkoristka pa se temperature dimnih plinov znižujejo, zato dimnike zdaj zelo ogroža kondenzacija dimnih plinov. Plaskan pravi, da je ravno kisel kondenzat dimnih plinov tisti, ki zahteva dimne tuljave iz precej kakovostnejših materialov. "Zato se danes za dimne tuljave najpogosteje uporabljata keramika in nerjavna pločevina. Kakovostna keramika je vsekakor trajnejši in v praksi preizkušen material, saj je izredno odporna tako proti visokim temperaturam kot tudi proti kemičnemu delovanju agresivnih kondenzatov. Poleg tega je robustna, zato se takšne dimne tuljave lahko čisti z zelo grobimi posegi. Zaradi vsega tega so tuljave iz keramike primerne za kurišča na vse vrste goriv, tako za starejše konstrukcije kot tudi za sodobne nizkotemperaturne in kondenzacijske peči na zemeljski plin ali kurilno olje. Nerjavna pločevina pa je za izdelavo dimnih tuljav zelo primerna zaradi majhne mase in možnosti oblikovanja najrazličnejših konfiguracij dimovodnih kanalov. Največji pomanjkljivosti pločevinastih tuljav pa sta občutljivost za korozijo in zahtevno čiščenje, zaradi česar te tuljave niso najprimernejše za kurilne naprave na trda goriva," pravi Plaskan, ob tem pa opozarja, da se nerjavne pločevine med sabo močno razlikujejo tako po kemijski odpornosti kot tudi po odpornosti proti visokim temperaturam. Zato investitorjem ob novogradnji ali obnovi dimnika priporoča, naj izbiro pločevinastih tuljav prepustijo strokovnjakom oziroma se odločijo za izdelke z ustrezno dokumentacijo o kakovosti. Za kondenzacijske kurilne naprave, ki v bistvu ne potrebujejo več dimnika v klasičnem pomenu besede, ampak le odvodnik dimnih plinov, pa so po Ivanovičevih besedah primerne tudi posebne plastične (PPS) tuljave.
Kako bi morali danes zasnovati dimnik, da bi imeli čez nekaj let z njegovo rekonstrukcijo (ali ob zamenjavi energenta) najmanj stroškov? Univerzalnega dimnika ni mogoče zgraditi, lahko pa se z dovolj velikim presekom, dobro statično stabilnostjo, požarno varnostjo in sanitarnim stanjem izognemo večjim stroškom pri njegovi rekonstrukciji oziroma prilagajanju dimnika novim gorivom. Plaskan v zvezi s tem dodaja, da je najbolj smiselno že ob novogradnji zgraditi dimnik z dvema tuljavama, pri čemer je ena primerna za trda goriva, druga pa za kurišče za kurilno olje ali plin. "Takšna rešitev se danes mnogim že zelo obrestuje, saj se zaradi visokih cen energentov vse več ljudi odloča za zamenjavo energenta ali pa vsaj dopolnilno ogrevanje s kurišči na les. Vsaka predelava kurilnega sistema namreč zahteva tudi nekaj predelav na dimniku, in če je ta samo eden, pa ima neustrezen premer tuljave, to zahteva precej drago sanacijo. Pri dimniku z dvema tuljavama pa se dodatno kurišče enostavno priključi na dimnik in sistem deluje brez kakršnihkoli predelav," pravi Schiedlov strokovnjak. Ivanovič pa priporoča, da se ob novogradnji objekta zgradi še en (rezervni) dimniški jašek brez tuljav, v katerega se (ko je potrebno) brez zidarskih posegov v objekt vgradi kurilni napravi ustrezna tuljava. "Zavedati pa se je treba, da prilagoditev dimnika včasih zahteva že samo zamenjava kurilne naprave na isti energent. Tako je denimo, če atmosferski plinski kotel zamenjamo s plinskim kotlom z zaprto zgorevalno komoro (tako imenovano turbo pečjo)," še dodaja Ivanovič.
