Poznamo več tehnologij nanašanja barv in lakov, katerih uporaba je odvisna od materiala in pogojev.
Konvencionalno lakiranje (HVLP, elektrostatsko lakiranje, zračno, airless, airmix) je najpogosteje uporabljan način nanašanja lakov, saj je primeren za vse vrste površin. Postopek je najbolj vsestranski, v mnogih primerih, denimo v gradbeništvu za zaščito mostov in velikih rezervoarjev, edini uporaben, čeprav ga spremljajo največje izgube materialov in posledično velike obremenitve okolja.
Elektroforeza (kataforeza, anaforeza) je ekološko najprimernejši način nanašanja tekočih lakov na kovino. Najpogosteje se uporablja v avtomobilski industrij in pri proizvodnji kmetijske mehanizacije. Prašno lakiranje je ekološko zelo sprejemljivo, njegova omejitev pa so nekateri elementi in materiali, ki ne zdržijo visokih temperatur, saj pečenje poteka pri najmanj 160 stopinjah Celzija. Takšno lakiranje se lahko izvaja z elektrostatskim brizganjem ali potapljanjem vročih predmetov v prah.
Valjanje se uporablja za lakiranje ploskovnih elementov brez profilov, poraba materialov je zelo majhna, zelo malo je tudi izgub, vendar je visok strošek naložbe v opremo. Značilnost te tehnologije je tudi velik pretok elementov (hitre linije), elementi so pobarvani in pripravljeni za pakiranje v nekaj minutah. Ta tehnologija se uporablja za lakiranje lesnih elementov in za predlakiranje pločevine v železarnah.
Polivanje se uporablja za lakiranje ploskovnih elementov. Tehnologija je omejena s tipom obdelovanca, izgub materiala je sorazmerno malo, zahteva pa večjo naložbo v sušilnico. V zadnjem času se za polivanje uporabljajo vodni ali UV laki.
Umakanje se uporablja za lakiranje obdelovancev paličaste in rešetkaste oblike. Materiali morajo biti prilagojeni za ta način lakiranja, tempo dela je sorazmerno omejen, postopek je primeren za lakiranje kovine in lesa.
Oblivanje je primerno za nanašanje lužil, impregnacij in temeljnih lakov ter je alternativa umakanju. Če elemente oblivamo v podtlačni komori (vakuumatu), je delo lahko zelo hitro, lakiranje je štiristransko, za vsak tip obdelovanca je treba prilagajati le šablono. S tem postopkom se nanašajo UV utrjujoči materiali.
Lakiranje z ročno brizgalno pištolo v lakirni komori je način, na katerega se še vedno nanašajo avtoreparaturni premazi, pri tem pa vsak material zahteva lakiranje po predpisani tehnologiji oziroma po natančno določenih parametrih.
Razlike
Mokro in prašno
Peter Zupan, samostojni podjetnik iz Kranja, nam je predstavil razlike med mokrim in prašnim lakiranjem. Mokro lakiranje se lahko uporablja na vseh materialih in to je tudi njegova največja prednost. "Ta postopek je sicer nekoliko dražji, vendar se z dobro kakovostjo materialov in natančno obdelavo dosežejo odlični rezultati. Slabost mokrega lakiranja pa je v tem, da je potrebna večja natančnost pri nanašanju barve zaradi velike možnosti tako imenovanega stekanja barve, pa tudi velika izguba materiala in posledično večje obremenjevanje okolja.
Prašno lakiranje je novejši postopek, ki je zaradi majhnih izgub materiala tudi cenejši, za nanašanje enostavnejši in okolju bolj prijazen. Slabost pa je v tem, da ni primeren za vse materiale, ker se za polimeriziranje potrebuje minimalno 160 stopinj Celzija, tako visoke temperature pa večina plastičnih materialov in lesa ne prenese. Slabost prašnega lakiranja je tudi to, da se lahko izvaja samo v za to specializiranih delavnicah," pojasnjuje Zupan.
