Število postelj v slovenskih domovih za starostnike ni ustrezno razporejeno glede na število prebivalcev. Največji primanjkljaj je v Ljubljani, medtem ko je ponudba v štajerskih in prekmurskih domovih precej večja od tamkajšnjih potreb. Ljubljana bi po nekaterih podatkih potrebovala okoli tisoč novih postelj.
Po podatkih ministrstva za delo, družino in socialne zadeve imamo v Sloveniji 89 domov za starejše, v njih pa je okoli 17 tisoč postelj. Med temi domovi jih je 34 koncesijskih, ministrstvo pa je pred kratkim podelilo še koncesije za okoli 1.800 postelj oziroma 15 novih domov, vendar ti še niso začeli opravljati svoje dejavnosti.
Ponudba po Sloveniji zelo različna
Ministrstvo natančnega podatka o tem, koliko domov in v katerih krajih bi potrebovali za odpravo čakalnih dob, nima. Poudarili so, da so letos razpisali koncesije za opravljanje teh storitev v Ljubljani. Gre za okoli 300 mest, v Kranju pa za okoli 150 mest.
Direktor podjetja Deos Bojan Kranjc pravi, da je v Sloveniji razmerje med ponudbo postelj v domovih za starostnike in povpraševanjem zelo različno. Ljubljana je praktično polna in bi ta trenutek potrebovala okoli tisoč novih postelj, se pravi šest domov z okoli 150 posteljami.
Čaka se predvsem v Ljubljani
Medtem ko ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pravi, da je čakalna doba za sprejem v dom od nekaj dni do nekaj mesecev, pa Kranjc temu ne pritrjuje. Čakalna doba za nastanitev ali preselitev z drugih lokacij je v Ljubljani tudi do dve leti. Predvsem je premalo zmogljivosti za posamezne kategorije - Kranjc omenja nepokretne moške, ki potrebujejo enoposteljne sobe.
Krajša čakalna doba je v krajih, ki so od Ljubljane oddaljeni 50 kilometrov; tam znaša okoli leto dni. "A če bi se prej omenjeni domovi zgradili v Ljubljani, bi to prav gotovo sprostilo precej postelj v okoliških krajih," razlaga Kranjc. Večina starostnikov v teh domovih je namreč prav Ljubljančanov in marsikdo si želi selitve v prestolnico. Na drugih območjih je prostih zmogljivosti dovolj. To velja predvsem za Štajersko in Pomurje, kjer je namestitev mogoča takoj.
Zakonodaja ni življenjska
So pa nekateri upravljavci domov za starejše in tudi skrbniki stanovalcev v oskrbovanih stanovanjih zelo kritični do veljavne zakonodaje, ki ureja to področ- je. Zakonsko ureditev opredeljujejo kot pomanjkljivo. Tako določila podobno urejajo oskrbo v oskrbovanih stanovanjih in domovih, a z nedorečenimi normativi, kdo naj jo izvaja. Razlika je predvsem na področju zdravstvenih storitev, kjer predpisi zgolj navajajo, da mora izvajalec oskrbe to urediti po predpisih zdravstvene zavarovalnice. Zdravstvena zavarovalnica pa v oskrbovanih stanovanjih dovoljuje le nego na domu in patronaž- no službo po nalogu osebnega zdravnika.
To je enako, kot velja za vse državljane. Oskrbnik pa seveda ne more obvladovati večjega števila osebnih zdravnikov. Zato Bojan Kranjc pravi, da bi morali omenjeno socialno varstvo v oskrbovanih stanovanjih prilagoditi potrebam stanovalcev - predvsem bi morali dovoliti tudi v oskrbovanih stanovanjih pomoč na domu, zdravstvene storitve pa prepustiti splošnim izvajalcem patronažne službe.
Gospodarnost le s pravim načrtovanjem
Udobje in visoko kakovost bivanja na jesen življenja omogočajo primerno projektirani in upravljani objekti. Na drugi strani morajo lastniki domov, to so lahko javni zavodi ali koncesionarji, celotne investicije zasnovati tako, da jih lahko upravljajo s čim nižjimi stroški. Ta element socialne varnosti, ki je lahko tudi gospodarska panoga, je zaradi predpisov zelo nizko donosen. Zato lahko pozitivno poslujejo le urejena podjetja, ki zelo dobro poznajo pasti, ki jih čakajo pri poslovanju.
