V Sloveniji smo lahko zadovoljni z našimi viri pitne vode, saj še vedno lahko najdemo vire, ki so primerni za uporabo brez posebnih tehničnih postopkov. A vendar industrializacija, intenzivno kmetijstvo, promet in druge človekove dejavnosti vedno bolj onesnažujejo vire pitne vode, tako da moramo vodo vedno pogosteje najprej pripraviti.
Najbolj učinkovita zaščita pred onesnažili v pitni vodi je preprečevanje onesnaževanja vodnih virov. Ukrepi za preprečevanje so lahko administrativni, denimo omejitev potencialno škodljivih dejavnosti, vzpostavljanje vodovarstvenih območij, kot tudi tehnološki. Med slednjimi so predvsem pomembni ukrepi zajemanja in čiščenja odpadne vode ter vzdrževanje dobrega stanja komunalne, industrijske, prometne in druge infrastrukture.
Brez vonja in okusa
Tehnologija priprave pitne vode je odvisna predvsem od vrste in stopnje onesnaženja vodnega vira. Z ustreznimi tehnologijami je za pitno vodo treba zagotoviti nekaj osnovnih lastnosti.
Prva je organoleptična kakovost oziroma vonj, okus in barva vode. Voda naj ne bi imela neobičajnega, ostrega vonja, izrazitega okusa po kakšni od sestavin in naj ne bi bila nenavadno obarvana. Za te parametre velja, da je bolj kot kvalitativno vrednotenje pomembno, da so v času čim bolj nespremenljivi.
Pomembna je tudi fizikalno-kemijska kakovost. Voda mora biti bistra, kar pomeni, da vsebuje čim manj suspendiranih delcev. Med snovmi, ki ob prisotnosti v vodnih virih običajno zahtevajo več pozornosti, so železo, mangan ter naravne in umetne organske snovi. Snovi, zaradi katerih nekateri viri niso primerni za pitno vodo, so predvsem nitrati, težke kovine in pesticidi.
Mikrobiološka kakovost vode pa pomeni, da voda ne vsebuje takšne vrste in/ali takšnega števila mikroorganizmov, ki bi lahko vplivali na zdravje uporabnikov. Če mikrobiološko voda ni ustrezna, je treba uporabiti eno od metod za dezinfekcijo vode.
Priprava pitne vode
Priprava pitne vode, ko je to potrebno, obsega najmanj enega, običajno pa kombinacijo tehnoloških postopkov, kot so: grobo precejanje (sita), koagulacija in flokulacija (v kombinaciji z usedanjem in filtracijo), usedanje, plavljenje, filtracija na zrnatih medijih (pesek), ultrafiltracija, adsorpcija (odstranjevanje organskih snovi, vonja in okusa na aktivnem oglju), oksidacija (natrijev hipoklorit, klorov dioksid, kalijev permanganat, ozon), odstranjevanje železa, mangana in nekaterih organskih snovi s kombinacijo postopkov ter dezinfekcija (klor, klorov dioksid, ozon, UV-svetloba).
Vsak od naštetih postopkov učinkuje na posamezno skupino v vodi nezaželenih snovi. Dejstvo je, da ni čudežnega postopka, ki bi vedno in v vsakem primeru rešili vse težave, s katerimi se srečujejo izvajalci javne službe oskrbe s pitno vodo.
