Vodovodni sistem je živ in spreminjajoč se tlačni sistem, ki se stara in izrablja. Vzdrževanje je zato ključnega pomena za pravilno delovanje in doseganje dolge življenjske dobe.
Stanje v slovenskih vodovodnih omrežjih je slabo, saj se vodne izgube v povprečju gibljejo okoli 40 odstotkov glede na načrpane količine, na podlagi katere komunalna podjetja plačujejo državi vodno povračilo. Do nedopustnih vodnih izgub prihaja predvsem zaradi slabega vzdrževanja, pa tudi zaradi vgradnje nekakovostnih materialov pri gradnji in vzdrževanju, nekakovostne izvedbe gradnje in sanacij, slabih hidravličnih razmer (velika nihanja v tlaku, hidravlični udari, podtlaki, preveliki pretoki), zemeljskih napetosti (vzgon, premiki tal, konsolidacija, skrčki in raztezki zaradi temperaturnih nihanj), korozije in agresivnosti zemljine. Izgube povzročajo tudi nelegalni priključki in drugi neprodani odjemi vode ter napake in okvare vodomerov.
Vlaganja v komunalna podjetja
Kot je dejal Andrej Andoljšek iz podjetja Andotehna, bi bilo del vodnih povračil smiselno reinvestirati nazaj v komunalna podjetja z namenom zmanjšanja vodnih izgub: "Če bi država investirala v komunalna podjetja z namenom zmanjšanja vodnih izgub, bi bilo to pozitivno za vse: uporabniki bi kupavali cenejšo vodo, komunalno podjetje bi plačevalo nižja vodna povračila in porabilo manj energentov, država pa bi prihranila pri plačevanju kazni za prekoračitev kvot izpustov toplogrednih plinov."
Merjenje izgub
V grobem se količina vodnih izgub ugotovi v razliki med načrpano in prodano vodo na mesečni, polletni ali letni ravni, natančnejše podatke o lokaciji izgub pa dobimo z monitoringom vodovodnega sistema. Za consko merjenje se uporabljajo vgrajeni ali prenosni merilniki pretoka, tlaka in šuma. Za makrolociranje puščanj se uporabljajo sodobne digitalne prenosne sonde, ki merijo, snemajo in prenašajo podatke ter sporočajo lokacijo puščanj. Za ugotavljanje mikrolokacije puščanj pa se uporabljajo napredne digitalne naprave (korelacijske, fonske ali plinske metode).
Starost in material cevi sta kritična dejavnika
Največ okvar se pojavlja na sekundarnih delih omrežja, kjer je gostota uporabnikov velika, in na samih hišnih priključkih. Andoljšek je v ospredje postavil dva dejavnika, ki vplivata na pogostejše pojavljanje izgub: starost in material cevi. Vendar pa so izgube največkrat posledica delovanja več dejavnikov hkrati.
Slabo vzdrževana omrežja ter omrežja, grajena in vzdrževana z nekakovostnimi materiali, imajo več izgub. Več izgub imajo tudi omrežja s slabšimi hidravličnimi razmerami (hidravlični udari, nihanja tlakov, preveliki pretoki, zrak v vodi), omrežja z večjimi zemeljskimi obremenitvami (prometne obremenitve, premiki tal, nihanje podtalnice - vzgon, raztezki zaradi temperaturnih nihanj) in omrežja, grajena v agresivni zemljini (korozija) ter v območ- ju vpliva električnih tokov.
Iskanje okvar
Pred desetletji vodnim izgubam niso posvečali skoraj nobene pozornosti. Če je bila okvara ob puščanju vidna, so jo popravili, sicer ne. Aktivnega iskanja vodnih izgub javna podjetja skoraj niso izvajala. Kasneje so se pojavile prve primitivne aparature, prisluškovalne palice za akustično odkrivanje puščanja. Kot je dejal Andoljšek, pa so že leta 1980 razvili metodo "andotest", ki je pomenila velik tehnološki napredek pri odpravljanju vodnih izgub. Danes je s pomočjo sodobnih tehnologij možen natančen monitoring vodovodnega sistema. Telemetrijski nadzor črpališč in zajetij ter sektorski merilniki hidravličnih parametrov sicer ne preprečujejo vodnih izgub, zato pa nanje opozarjajo. Tako sodobno opremljen vodovodni sistem omogoča kratek reakcijski čas od začetka puščanja do sanacije.
"Za consko lociranje puščanj se uporabljajo merilno vozilo in prenosni merilniki pretoka in tlaka. Za makrolociranje puščanj uporabljamo sodobne prenosne sonde, ki merijo, snemajo in prenašajo šume ter sporočajo, na katerih odsekih vodovoda so puščanja. Pri mikrolokaciji pa uporabljamo najsodobnejše korelatorje in geofone," je razložil Andoljšek. Seveda so za tako delo usposobljeni le dobro šolani komunalni inženirji. Pomembno je poznavanje osnov hidravlike, gradnje vodovodnih sistemov, materialov in dolgoletne izkušnje.
Sanacija poškodb
Kot je razložil Andoljšek, se pri manjših okvarah cevi vgradi reparaturna objemka Andore iz nerjavnega jekla s kakovostnim labirintnim tesnilom; taka sanacija je hitra, čista in trajna. Reparaturno objemko Andore lahko uporabimo za sanacijo na vseh vrstah cevovodov - to so vodovodi, vročevodi, oljevodi, plinovodi, kanalizacije - ter za vse preseke cevi - od 25 do 1.500 milimetrov. Z njo trajno saniramo poškodbe cevi zaradi fizičnih poškodb pri izkopih, korozije, lomov cevi in celo pri spajanju dveh cevi. Reparaturna objemka Andore je trajna oblika sanacije vseh vrst cevovodov. Kot je še dodal Andoljšek, zaradi 28-letne tradicije in kakovosti proizvodnje zagotavljajo kar 10-letno garancijo, po testiranjih v komorah z umetno atmosfero pa so strokovnjaki ugotovili življenjsko dobo najmanj 50 let.
Pri večjih okvarah cevi pa je treba poškodovani del cevi izrezati in ga nadomestiti z novim, kar je zamudnejši, zahtevnejši in precej dražji postopek.
