Nepremičnine
Oglasno sporočilo

Vsaka otroška igra vključuje tudi tveganje

Primerjati varnost otroške igre nekoč in danes je težko oziroma nemogoče, še teže je ocenjevati število poškodb.
Avtor
02.12.2012 22:30
Čas branja: 3 min

Vemo samo to, da s(m)o se otroci igrali na vseh mogočih napravah, ki običajno sploh niso bile prava igrala, razen mogoče kakšne viseče gugalnice na drevesni veji ali deska, položena čez hlod.

Zunanja igrišča skupaj z njihovo varnostjo se v Sloveniji prepogosto obravnavajo kot vzporedno »nujno zlo«, ki ga lahko načrtuje in gradi skoraj vsakdo. A treba je vzpostaviti sistem strokovnega načrtovanja tako glede vloge igrišča kot tudi varnosti. Strokovnost moramo zagotoviti tudi pri pregledih igrišč, izobraževanju upravljavcev, vzdrževalcev in vseh, ki so kakorkoli povezani s tem področjem. Varnosti igrišč moramo dati tak pomen, ki bo primerljiv z varnostjo pri delu ali prometno varnostjo.

Prave statistike nimamo

Kot opozarja Slavko Rudolf, vodja centra za testiranje in certificiranje in vodja laboratorija za preskušanje pohištva na oddelku za lesarstvo na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani ter zapriseženi sodni izvedenec za zunanja igrala, v Sloveniji še danes nimamo prave statistike nesreč, ki se zgodijo na igriščih, včasih pa je bilo takih evidenc še manj. Dejstvo pa seveda je, pravi Rudolf, da je bilo namenskih igrišč v preteklosti malo in posledično tudi nesreč na igralih. Če pa lahko sklepamo po igralih, ki so tudi danes izdelana doma, v samogradnji, potem so bila tista v preteklosti bistveno nevarnejša, kot so sodobna.

Igrala nikoli ne bodo povsem varna

Že sam smisel oziroma namen otroške igre na igralih vključuje tveganje, ki ga mora otrok ob igri premagovati, preverjati svoje sposobnosti, svoj pogum in samozavest. Brez kančka tveganja in nevarnosti igrala ne bi bila tako zanimiva. Naloga odraslih je, da igrala in njihovo okolico uredimo tako, da tveganje ostaja v dopustnih mejah in da se izognemo nesrečam s hujšimi posledicami. Tako je danes večina igral izdelana skladno s standardi, ki narekujejo ukrepe za zmanjšanje tveganja oziroma posledic ob morebitni nesreči.

Statistike, ki jih vodijo razvite dežele, kažejo, da je največ nezgod, ki zahtevajo zdravniško obravnavo, posledica padca oziroma udarca ob trd predmet. Logična posledica je, razlaga Rudolf, da je prvi ukrep za povečanje varnosti preprečitev padca z igrala, drugi, še pomembnejši, pa je priprava dovolj mehke površine za ublažitev padca. Da bi padec preprečili, so na višjih igralih nameščene ograje, opore, ustrezni ročaji, oprijemi in podobno.

Ker pa se padcem le ni mogoče izogniti, je na sodobnih igriščih poskrbljeno za to, da na površinah ob igralih ni ostrih in trdih robov, prav tako je zagotovljeno, da so površine okrog igral dovolj mehke. »Standardi, ki narekujejo kakovost teh mehkih površin, zahtevajo, da varovalna obloga prepreči predvsem poškodbe glave. Bušk, modric pa tudi zvinov te talne obloge ne preprečijo, kar tudi ni njihov namen,« poudarja Rudolf.

Dodaja pa še, da je pomemben del varnostnih ukrepov na igralih tudi preprečevanje ujemanja delov telesa, predvsem glave in vratu: »Še vedno se namreč dogajajo nesreče, tudi tragične, zaradi neustreznih odprtin ali zank na igralu, v katerih je otrok obvisel.«

Zase poskrbimo, za otroke ne

Prepogosto slišimo mnenje, da namenjamo varnosti igral preveliko pozornost in otroke zavijamo v vato. A Rudolf se ne strinja: »Večini se zdi logično, da so športni plezalci varovani z vrvjo, varovalnimi klini, priponkami, prižemami. Na drugi strani pa dejstvo, da se otrok na igralu lahko vzpne na višino treh metrov brez kakršnihkoli varovalnih in zaščitnih sredstev, marsikoga ne skrbi pretirano, kljub možnosti poškodbe ob padcu. Podobne so primerjave z ukrepi za varnost pri delu, za varnost v prometu in podobno. Vsi varnostni ukrepi na teh področjih se nam zdijo ustrezni in nujni, podobne ukrepe na igriščih pa pogosto zanemarjamo.«

Sogovornik pa se vsekakor strinja, da sodobna igrala otroku ponujajo veliko več gibalnih izzivov ter možnosti za celovit fizični in psihični razvoj. V iskanju raznovrstnosti proizvajalci pogosto vstopajo celo na področje adrenalinskih naprav z višjo stopnjo zahtevnosti in večjim tveganjem. Pri sodobnih igralih sogovornik nekoliko pogreša več naravnih materialov in stika z naravnim okoljem, kar pa je spet povezano z zagotavljanjem varnosti in seveda ceno igrala.

Največ težav na javnih igriščih

V Sloveniji je področje varnosti zunanjih igral zakonsko samo deloma urejeno. Krovni predpis je Zakon o splošni varnosti proizvodov, ki proizvajalcem in distributerjem narekuje, da dajejo na trg samo varne proizvode. Isti zakon tudi pravi, da je proizvod (igralo) varen, če je skladen s standardi. To (ne)skladnost načeloma nadzoruje tržni inšpektorat. Ta ima pristojnosti, da nadzoruje tudi igrala in igrišča ob gostinskih in trgovskih lokalih, kjer igrišče pomeni del tržne ponudbe.

Še nekoliko bolje je urejeno področje igrišč v vrtcih. V veljavi je namreč pravilnik o opremi vrtca, ki zahteva, da vrtec vedno nabavi samo preskušena oziroma certificirana igrala, prav tako pa narekuje postopke postavitve igral, pregledov in vzdrževanja igrišč. Nadzor nad temi igrišči opravlja zdravstveni inšpektorat.

Zelo slabo pa je po Rudolfovih besedah urejen nadzor igrišč, ki so postavljena na preostalih javnih prostorih, kot so recimo igrišča v parkih, stanovanjskih naseljih, rekreacijskih površinah in podobno: »Tu je stanje najslabše, čeprav gre največkrat za znane lastnike, ki bi se morali zavedati svoje odgovornosti.«

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.