Življenje naših otrok je v zadnjih 30 letih zaradi kulturnih, socialnih in ekonomskih dejavnikov postalo bolj omejeno in nadzorovano. Zato so se priložnosti za igro in raziskovanje soseske opazno zmanjšale in tako otroci večino prostega časa preživijo pod nadzorom odraslih oseb doma, v šoli ali na vodenih dejavnostih. In na igriščih.
Medtem ko se je generacija današnjih staršev v otroštvu igrala z zarjavelimi žeblji v lesu in doma izdelanimi »puškami«, se danes spopadamo z večnim vprašanjem varnosti in neomajne birokracije, povezane z njo. Sprašujemo se, čemu služijo novodobni normativi za zagotavljanje varnosti na otroških igriščih. Saj tudi otroških avtosedežev ta generacija ni poznala. Niti ne zračnih blazin v avtu.
Veljavni mednarodni standardi
Da bi uredili vprašanja (ne)varnosti, so strokovnjaki leta 1998 pripravili dva mednarodna standarda, SIST EN 1176 in 1177, ki opredeljujeta varnost igral (v 14 letih sta prestala že dve reviziji). Postala sta merilo za proizvajalce igralne opreme, saj določata tudi tehnične zahteve za igralno opremo in teste varnosti ter opredeljujeta nadzor nad uporabnostjo igral in način vzdrževanja.
Največji poudarek standarda SIST EN 1176 je, da lastnik igrišča in igral nosi vso pravno odgovornost za varnost otrok, ki se igrajo na njegovi lastnini. Zato naj igrala redno nadzira, zanje skrbi in redno izvaja potrebna popravila. O stanju igral in vseh posegih mora voditi pisno dokumentacijo. Lastnik nosi odgovornost, če so igrala poškodovana, če niso izdelana skladno z zahtevami za varno igro ali če se vzdrževanje nepravilno izvaja. In seveda če se zaradi tega zgodi nesreča.
A tudi če igralo samo izpolnjuje vse varnostne zahteve, to še ne pomeni, da jih bo izpolnjevalo tudi, ko bo postavljeno na igrišče!
Koristnost tveganja
Ko govorimo o tveganjih pri igri, se moramo oddaljiti od tehničnih tveganj in tveganj, ki izhajajo iz delovnega okolja. Tveganja, ki so del igre, se morajo ocenjevati z vidika koristnosti. Tveganja pri igri so namreč paleta motivacijskega odziva otroka na igro ter otroka navdajajo z navdušenjem in pozitivnimi čustvi.
Tveganja v igri so za otroke navdušujoča in pospešujejo razvijanje ustvarjalnosti. Prek vaje spopadanja s tveganjem v igri se izraža pozitiven odnos do pravega tveganja, ki je del našega vsakdana in je ključen za naše preživetje. Paradoks je, da postanejo otroci boječi zaradi strahu odraslih pred poškodbo. Zato tveganja ne smemo vedno šteti za negativen dejavnik v razvoju otroka.
Tveganje ni vedno nevarno in se mu ni treba izogniti, otrok se mora z njim spopasti, vendar nadzorovano. Zato morajo odrasli izključiti tista tveganja, zaradi katerih so možne nezgode otrok, in pustiti v igri tista tveganja, ki jih lahko otroci sami obvladajo. Najti je treba ravnotežje med tveganji, iz katerih se otroci učijo, in tveganji, ki lahko privedejo do nezgod.
