Bencinski servisi so bili nekdaj del arhitekturnega oblikovanja prostora, danes pa so zaradi vse močnejše tipizacije iz arhitekture tako rekoč izločeni. Utrjevati morajo korporativno podobo lastnikov in uporabnikom omogočati čim hitrejši nakup.Bencinski servisi, ki so bili na začetku klasične bencinske črpalke, namenjene zgolj točenju goriva, so v preteklosti velikokrat spreminjali obliko. V začetku so bili kot hiše, potem so dobili obliko paviljonov, pozneje so se preoblikovali v peron, v zadnjem koraku pa so dobili tudi streho. Že leta 1981 so v reviji AB - Arhitektov bilten ugotavljali, da so bencinski servisi iz enkratne stvaritve prešli v prototip serijskega bencinskega servisa, ta razvoj pa je danes še bolj izrazit.
Včasih unikatne rešitve
Arhitektka Mika Cimolini pravi, da so bili bencinski servisi v preteklosti arhitekturni artefakti. Arhitekti so predvsem pri oblikovanju nadstrešnic preizkušali nove tehnične rešitve.Znan je denimo bencinski servis v Tivolski ulici v Ljubljani, ki je zrasel v letih 1968 in 1969, arhitekturno ga je oblikoval Edvard Ravnikar. Bencinski servis z umestitvijo med Tivolsko ulico in železnico zaključuje skrajni obod mestnega središča. Objekt je samostojno umaknjen v ozadje, torej ločen od prostora, namenjenega polnjenju goriva. Kakovostna je predvsem do skrajnosti izpeljana konstrukcija, sklop treh stebrov, ki se gobasto razširijo v izjemno tanko strešno ploščo.Na drugi strani ceste je stavba bencinskega servisa, ki je nastal v letih 1967 in 1968, oblikoval pa ga je arhitekt Milan Mihelič, a danes ne služi več temu namenu. V njem so se iz edinega rebrastega stebra krožno razpirali nosilci strehe, ki je zaključena v pravokotnik z dodatnimi betonskimi elementi. Nosilce je povezovala kiparsko oblikovana betonska opna z lučmi in rebri, ki poudarjajo potek nosilca. Pri tem je arhitekt uporabljal kiparski pristop h konstrukciji.Na Tržaški cesti v Ljubljani pa še vedno deluje bencinski servis, ki ga je leta 1953 oblikoval arhitekt Martin Živič, pri čemer je uporabil peronski pristop.
Danes tipski izdelki
Danes so bencinski servisi predvsem tipski, prefabricirani izdelki, razlaga Cimolinijeva. Arhitekt pri tem predvsem poskrbi za postavitev objekta v prostor, pri čemer je treba spoštovati zlasti veliko zahtev, ki so povezane z varovanjem okolja in eksplozijsko ogroženostjo. Arhitekt je zgolj povezovalec in organizator, da sta strojni in vizualni del usklajena s prostorom, v katerem objekt stoji.Zaradi zahtev po umestitvi bencinskih servisov v korporativno podobo lastnika - podjetja, ki prodaja energente - je tudi pri njihovi zunanji podobi veliko omejitev oziroma vnaprej določenega. Arhitekt mora sodelovati z naročnikom oziroma skrbnikom blagovne znamke. Arhitekturno mora oblikovati morda le nadstrešnico nad bencinskim servisom, ki se mora prilagajati posamezni lokaciji.
Unificirana veriga
Sam objekt z blagajno, prodajalno izdelkov, morebitno pralnico avtomobilov, restavracijo... je tudi tipski in narejen v tovarni ter sestavljen na lokaciji, razlaga Cimolinijeva. Organizacija prostorov je določena. Tipski objekti se uporabljajo ne glede na lokacijo. Če gre za mednarodno verigo, so običajno podobni tudi v več različnih državah. Vloga arhitekta je pri tem skrčena na notranjo opremo objekta, ki pa je tudi določena s katalogom.
V službi hitrega servisa
Glede smeri razvoja oblikovanja bencinskih servisov Mika Cimolini pravi, da je danes ključno, da so čim prej zgrajeni. »To pomeni čim bolj tipizirani, arhitekturni mc'donaldsi. Objekti so čim bolj generični tudi zato, da se uporabniki, ko v bencinski servis vstopijo, v njem takoj znajdejo. Organizacija prostorov je jasna in čim bolj prilagojena hitremu servisu,« razlaga sogovornica.
