Zaradi večjih prometnih obremenitev na cestah morajo biti asfaltne zmesi čedalje bolj kakovostne, zaradi okoljevarstvenih zahtev pa je strožji tudi nadzor nad njihovo proizvodnjo in vgradnjo.
Čeprav naj bi asfalt pri gradnji cest po nekaterih podatkih uporabljali že pred približno osem tisoč leti, v laboratorijih še vedno raziskujejo njegovo čim bolj smotrno uporabo. Po evropskih standardih poznamo približno 40 vrst asfaltov. Med seboj se razlikujejo po lastnostih, ki so odvisne od sestavin ter razmerja med osnovnim materialom bitumnom, ki je naftni derivat, in polnili oziroma posameznimi frakcijami kamnitega materiala.
Prilagajanje različnim dejavnikom
Razvoj gre v smeri proizvodnje specializiranih asfaltnih zmesi za posamezne namene uporabe. Specializirane mešanice so prilagojene izrednim obremenitvam, posebnim podnebnim razmeram ali specifičnim objektom, kot so na primer letališča, kontejnerski terminali, mostovi in drugi. Zato treba pri izbiri asfalta upoštevati namen uporabe, predvideno prometno obremenitev, lego asfaltne plasti v konstrukciji in temperaturne razmere. Tako imenovani liti asfalt se na primer največ uporablja v garažnih hišah in za zaščito hidroizolacije, drobir z bitumenskim mastiksom se vgrajuje v cestišča z večjimi prometnimi obremenitvami, drenažni asfalt pa se polaga na šporna igrišča.
Široka paleta raziskav
»V zadnjih nekaj desetletjih je cestogradnja v Sloveniji doživela velik razvoj, in sicer tako pri načrtovanju voziščnih konstrukcij, tehnologiji proizvodnje in vgradnji asfaltnih plasti kot tudi pri nadzoru kakovosti z uvajanjem vedno novih laboratorijskih preiskav, usmerjenih v preverjanje odzivanja asfaltnih plasti in pogojev njihove uporabe,« pojasnjuje dr. Primož Pavšič iz Gradbenega inštituta ZRMK (GI-ZRMK). Kot pravi, se nabor klasičnih, doslej uveljavljenih laboratorijskih preiskav širi na raziskave, ki proučujejo vplive nizkih in visokih temperatur, staranja in utrujanja na odzivanje in trajnost asfaltnih zmesi.
Okolju prijazni proizvodnja in vgradnja
Sogovornik pravi, da so v asfalterstvu vse bolj pomembni okoljski in družbeni vidiki. Pri proizvodnji asfalta se tako teži k zmanjševanju izpustov, čim manjši porabi energije, čim bolj racionalni uporabi naravnih virov in odlaganju asfaltnega odpada. Močno se spodbujajo tehnologije, ki omogočajo čim večjo vnovično izrabo asfaltnega odpada v proizvodnji novih asfaltnih zmesi, in postopki hladne reciklaže z uporabo penjenega bitumna in hidravličnih veziv, ki zmanjšujejo količine asfaltnega odpada in porabo naravnih virov. Vse pogostejša je tudi izraba alternativnih virov, kot sta denimo črna žlindra ali guma, s katerimi nadomeščajo naravne surovine.
Asfalt za zmanjševanje hrupa
»Po zgledu iz tujine se tudi pri nas počasi uveljavlja proizvodnja tako imenovanih toplih asfaltov, katerih proizvodnja in vgradnja potekata pri nižjih temperaturah. S tem ob enaki kakovosti vgrajene plasti dosežemo zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, bolj zdravo delovno okolje, zmanjšanje porabe energije in tudi znižanje stroškov proizvodnje,« razlaga dr. Pavšič.
Vse bolj se uveljavlja tudi proizvodnja manj hrupnih asfaltnih zmesi. To so zmesi, katerih sestava omogoča zmanjšanje kotalnega hrupa prometa na raven, ki je ekvivalentna 50-odstotnemu zmanjšanju prometa, ob tem pa zagotavljajo enako kakovost in trajnost vozišča.
Rekordno majhna proizvodnja asfalta
»Tako kot v gradbeništvu se je tudi v asfalterstvu v zadnjih petih kriznih letih in po koncu intenzivne gradnje cest v Sloveniji zgodila katastrofa. Zaradi razmer na trgu je proizvodnjo asfalta ustavilo pet od osmih največjih proizvajalcev asfalta, obstalo je približno 20 odstotkov proizvodnih zmogljivosti in tudi te so slabo izkoriščene,« položaj v asfalterski industriji opisuje predsednik Združenja asfalterjev Slovenije Slovenko Henigman. Kot pravi, proizvodnja asfalta nenehno upada. Lani je bilo proizvedenih 1,1 milijona ton asfaltnih zmesi, medtem ko jih je bilo še leta 2008 proizvedenih dobrih 2,6 milijona ton. »Z današnjimi količinami proizvedenih asfaltov ne moremo zadostiti potrebam in nam zato kakovost voznih površin nenehno pada,« poudarja sogovornik. Dodaja, da se je razvoj asfalterstva v smislu uporabe novih tehnologij praktično ustavil. V zadnjih letih se je kot edina uveljavila stabilizacija površin na mestu samem, ko na slabe vozne površine navozijo kakovosten nevezan material, dodajo vezivo, nato pa vse skupaj z rezkalci zdrobijo, premešajo in končno zvaljajo. »Preostale tehnologije, kot so denimo manj hrupni asfalti, topli asfalti in asfaltna reciklaža, pa se bolj kot ne preverjajo samo na poskusnih poljih. Kljub želji asfalterske dejavnosti delati kakovostno in razvojno ni zaznati nobenih bolj smelih sprememb. V Združenju asfalterjev Slovenije smo spomladi organizirali srečanji, posvečeni voziščnim konstrukcijam in kakovosti bitumnov, natančno analizirali probleme in predlagali postopke rešitev, vendar se bojim, da bo zaradi splošnega slabega stanja v gradbeništvu zelo težko doseči njihovo uveljavitev,« pravi Henigman.
Naravni asfalt - to je mešanica bitumna in primesi pretežno kamnitega izvora - je bil na območju od Egipta do Indije znan že od leta šest tisoč do štiri tisoč pred našim štetjem. Najstarejša dokazana uporaba naravnega asfalta v cestogradnji izvira iz leta 600 pred našim štetjem v Babilonu, kjer so ga uporabili za zatesnitev stikov med kamnitimi ploščami.
Naravni asfalt so v Evropi prvič uporabil leta 1747 za obrabno plast na strmejših klančinah cest v Dublinu na Irskem. Leta 1810 so v Franciji naravni asfalt topili in vlivali v bloke, te pa postavljali v asfaltno malto. Leta 1829 so postopek dopolnili, kar je pomenilo začetek uporabe litega asfalta. Asfalt je postal v sredini 19. stoletja - najprej v obliki plošč ali blokov, pozneje pa v obliki bituminiziranega makadama oziroma mešanih bituminiziranih zmesi - pogostejši predvsem v večjih mestih.
Leta 1876 pa je Američan Edward De Smedt naravni asfalt prvič zamenjal s čistim bitumnom iz rafinerij, kar označujemo kot rojstvo vozišč z asfaltnimi plastmi. Bitumenski beton oziroma asfalt beton, kot ga poznamo danes, se je začel uveljavljati leta 1914 v ZDA, v 30. letih prejšnjega stoletja pa tudi v Evropi.
