Konzorcij pasivna hiša je bil leta 2008 ustanovljen na ljubljanski fakulteti za arhitekturo. Združuje ponudnike znanj, komponent in storitev, ki omogočajo gradnjo pasivne hiše. Vodi ga izredna profesorica Martina Zbašnik-Senegačnik. Konzorcij skupaj s fakulteto za arhitekturo in Eko skladom organizira Dneve pasivnih hiš, na katerih lahko izveste vse, kar vas zanima o gradnji takih hiš. Zainteresirana javnost si lahko ogleda nekaj pasivnih hiš in od njihovih lastnikov sliši izkušnje z gradnjo in bivanjem v njih. Letos bodo Dnevi pasivnih hiš v Sloveniji potekali že petič, in sicer od 7. do 9. novembra.
Kaj je poslanstvo Konzorcija pasivna hiša oziroma Dnevov pasivnih hiš?
Prva pasivna hiša je bila zgrajena v Nemčiji leta 1991, pet let pozneje pa so že določili prve standarde, po katerih se je začelo bolj aktivno obdobje gradnje tovrstnih hiš. Kmalu je stekla tudi promocija v obliki Dnevov pasivnih hiš. V tujini, zlasti v Nemčiji in Avstriji, letos potekajo že enajstič. Dnevi pasivnih hiš sicer potekajo po vsem svetu vsak prvi vikend v novembru, vsebina pa je povsod enaka. Gre za informiranje o novostih s področja gradnje pasivnih hiš, njihov ogled na terenu ter strokovno predstavitev njihovih lastnosti oziroma prednosti. V Sloveniji se bodo letošnji Dnevi pasivnih hiš začeli v petek, 7. novembra, popoldne s predavanjem v predavalnici fakultete za arhitekturo v Ljubljani. V Sloveniji imamo po podatkih Eko sklada približno 300 dograjenih pasivnih hiš in 24 od teh jih bodo lastniki ta vikend v različnih krajih po vsej Sloveniji odprli za javnost. Ob tem bodo člani Konzorcija pasivna hiša po različnih krajih organizirali še spremljajoče aktivnosti - delavnice, svetovanja ali predstavitve novosti.
So Dnevi pasivnih hiš kaj pripomogli k bolj intenzivni tovrstni gradnji v Sloveniji?
Leta 2008 smo imeli v vsej državi štiri ali pet pasivnih hiš, ki so jih z veliko osebne zagnanosti zgradili najbolj zagreti navdušenci. Največja težava zanje je bila, da so morali po večino komponent v tujino. Danes imamo bolj ali manj vse komponente tudi že pri nas. Samo v Konzorciju pasivna hiša se povezuje od 30 do 40 podjetij, ki ponujajo vso potrebno pomoč pri gradnji oziroma sami za trg gradijo pasivne hiše. Odkar je čedalje manj subvencij, se je navdušenje za gradnjo pasivnih hiš nekoliko poleglo. Na naše predavanje ob Dnevih pasivnih hiš vsako leto pride več kot 100 ljudi, hiše pa si na dnevih odprtih vrat po vsej državi ogleda več kot 600 morebitnih investitorjev. Obiskovalci predavanja od strokovnjakov izvedo vse o gradnji, povabljeni pa so tudi bančni strokovnjaki in predstavniki Eko sklada, ki pojasnijo, kako je najbolje postaviti finančno shemo take naložbe. Sicer lahko zainteresirani na konzorciju na fakulteti za arhitekturo dobijo informacije in povezave s strokovnjaki ali izvajalci vse dni v letu.
Kje smo v Sloveniji po številu zgrajenih pasivnih hiš?
Če se primerjamo z Avstrijo in Nemčijo, smo daleč zadaj, v primerjavi z Italijani, Francozi in Hrvati pa smo pred njimi. V vzhodnejšem delu Evrope smo prvi, ki smo se resneje lotili tovrstne gradnje. Tujci nam priznavajo, da imamo glede na število prebivalcev že spoštljivo število pasivnih hiš.
Katere pa so najpomembnejše prednosti pasivne hiše?
Lahko bi rekli, da hierarhija prednosti pravzaprav niti ne obstaja, saj vsak investitor postavlja v ospredje svojo. Za nekoga so na primer na prvem mestu nižji stroški za ogrevanje. Pri tem so nižji tudi stroški za vzdrževanje hiše, saj ni veliko naprav, ki bi se lahko pokvarile. Spet drugim je, morda zaradi alergij, zelo pomemben čistejši zrak, nekomu je pomembno boljše ali bolj zdravo bivalno ugodje. Glavna prednost pa je večinoma res znižanje stroškov za energijo. Pasivna hiša za ogrevanje porabi na leto 1,5 litra kurilnega olja na kvadratni meter, energijsko neučinkovita hiša pa precej več kot deset litrov kurilnega olja na kvadratni meter. Seveda te podatke navajamo samo primerjalno, saj se v resnici večina pasivnih hiš ogreva s toplotno črpalko, lesno biomaso in drugimi obnovljivimi viri energije. So pa to izmerljiva dejstva, ki potrjujejo sicer lepe oglaševalske besede.
Se prenova oziroma preobrazba stare hiše v pasivno splača?
Popolnih lastnosti nove pasivne hiše ne moremo doseči, saj stare zgradbe ne moremo obnoviti pod talno ploščo. Je pa starejša hiša, prenovljena v standardu pasivne hiše, po kakovosti bivanja precej podobna novi pasivni hiši, le poraba je malce večja - približno 2,5 litra kurilnega olja na kvadratni meter, kar je gotovo precej manj kot prej. Učinkovitost obnove je odvisna tudi od tega, koliko sredstev je investitor pripravljen vložiti vanjo. Smiselno je zasledovati cilj, da hiša po prenovi za ogrevanje potrebuje desetkrat manj energije.
Živite v pasivni hiši?
Ne še, gremo pa v tej smeri. Tudi zato intenzivno spremljam podrobnosti in novosti. Obiskala sem tudi že več tovrstnih hiš. V Avstriji sem večkrat najela pasivno hišo in v njej z družino preživela nekaj dopustniških dni.
In kakšne so vaše izkušnje?
Takole na hitrico, med kratkim obiskom, težje občutiš razlike med običajno in pasivno hišo, če pa v njej živiš nekoliko dlje, začutiš drugačno energijo in predvsem čist zrak. Mene je najbolj presenetilo oziroma navdušilo, da je zrak, ki se nenehno menja prek prenosnika toplote, občutno bolj svež, kot smo navajeni. Ne mislim svež kot pri vdoru svežega hladnega zraka skozi odprto okno. Zrak v pasivni hiši je vedno hkrati svež, a prijetno topel. Jaz to občutim kot topel junijski dan, ko odprem okno in zadiham svež zrak. Zame je to največja prednost pasivne hiše.
V širši javnosti je kar precej zadržkov do gradnje pasivne hiše. Kateri so najpogostejši?
Da je to hiša, kjer se zaradi sistema nadzorovanega prezračevanja ne da oziroma ne sme odpirati oken. Drugi zadržek, ki ga je v pogovorih o prednostih in slabostih pasivne hiše najpogosteje slišati, je, da je strošek gradnje hiše veliko višji kot pri gradnji običajne hiše. Pa da je po komponente treba iti v tujino. Pa da se v prezračevalni napravi zaredi kup raznovrstnih bakterij, po njenih ceveh pa se rade sprehajajo miši. Tudi take smo že slišali, da se zaradi debelejšega izolativnega ovoja hiše zmanjša kvadratura parcele, na kateri hiša stoji.
Resnica pa je verjetno ravno obratna, kajne?
Kot večina drugih predsodkov tudi ti praviloma nastanejo zaradi nepoznavanja oziroma neinformiranosti. Naj začnem s prvim, najpogostejšim zadržkom: v pasivni hiši se okna seveda lahko odpirajo. Vendar jih ne odpiramo zaradi potrebe po prezračevanju, saj sistem nadzorovanega prezračevanja z vračanjem toplote odpadnega zraka nenehno skrbi za svež in enakomerno segret zrak v hiši. V prenosniku toplote oziroma rekuperatorju se srečujeta izstopajoči izrabljeni topli zrak in prihajajoči sveži in hladnejši zrak, vendar se ne mešata. Sveži zrak le prevzame toploto od izrabljenega. Zamenja se ves zrak. Neopazno usmerjenega gibanja zraka po hiši ne občutimo kot prepih, kot so prepričani nekateri. Delovanje rekuperatorja je neslišno oziroma je morda slišno kot drugi spremljevalni zvoki v hiši - na primer vklop in izklop hladilnika. Strošek izgradnje pasivne hiše je le pet do deset odstotkov višji od običajne, če upoštevamo trenutno uveljavljene energijske standarde. Za morebitno dodatno ogrevanje ne potrebujemo dragih ogrevalnih sistemov - torej spet velik prihranek. Prihranimo tudi pri prostoru, saj toplotna črpalka in rekuperator potrebujeta le malo prostora, ne nazadnje sta lahko tudi na hodniku ali v kopalnici. Slovenska podjetja že gradijo montažne pasivne hiše, prav tako so na voljo že kakovostne komponente. V tujino nam torej po komponente za gradnjo pasivne hiše ni treba hoditi. Filter v prezračevalni napravi, ki ga zamenjamo enkrat ali dvakrat na leto, zaradi suhega zraka ne more biti leglo bakterij. Odlično zadržuje alergene, ki so v zraku, in prah, kar je najbolj všeč skrbnim gospodinjam. Cevi so zaprt sistem, zato miši vanj ne morejo vstopiti.
Zakaj se bolj splača graditi pasivno hišo kot pa nizkoenergijsko?
Ali damo več za toplotni ovoj hiše, tudi kakovostna okna in vrata, in naredimo pasivni hišo ali pa moramo dati več denarja v močnejše ogrevalne sisteme in jih vzdrževati. V pasivni hiši izgubljamo manj toplotne energije, zato je moramo tudi manj ustvariti. V pasivni hiši je pravzaprav najvišji strošek energija za ogrevanje tople vode.
Na kaj mora še biti pozoren graditelj pasivne hiše?
V konzorciju večkrat organiziramo seminarje za arhitekte in druge strokovnjake, ki so vpleteni v gradnjo. Veliko arhitektov še ne pozna vseh podrobnosti; hišni ovoj mora biti popolnoma zrakotesen in brez toplotnih mostov, kar zahteva nekaj dodatnega znanja pri načrtovanju. Tudi nekatera podjetja, ki izvajajo dela, potrebujejo več specializiranih znanj. V tujini imajo več nadzora nad proizvajalci pasivnih hiš, na našem trgu lahko prodaja vsak; ni mu treba imeti nobenih dokazil o strokovnosti. Pri izbiri prodajalca ali izvajalca gradbenih del je tako treba biti zelo pazljiv. V Konzorciju pasivna hiša smo oblikovali certifikat, s katerim potrjujemo ustreznost detajlov, sestavov toplotnega ovoja in nekaterih komponent za pasivno hišo. Napak med gradnjo se večkrat tudi ne da popraviti.
[www.fa.uni-lj.si] .
