Dr. Miha Praznik, vodja dejavnosti pasivna gradnja in energijsko učinkovita prenova na ZRMK, pravi, da minimalnih zahtev Puresa ne gre enačiti s stanjem tehnike, dobre gradbene prakse in drugih dejavnikov. Tako noben zasebni investitor ne želi, da je hiša grajena komaj na mejnih vrednostih Puresa, temveč veliko bolje.
Temeljne razlike
Glavni razliki med omenjenimi standardi sta po Praznikovih besedah naslednji:
• toplotna zaščita novozgrajenih nizkoenergijskih in pasivnih hiš je ponavadi za polovico boljša, kot je minimalna zahteva Puresa,
• potreba po energiji za ogrevanje je pri novozgrajenih nizkoenergijskih in pasivnih hišah ponavadi vsaj za polovico manjša od minimalnih vrednosti, ki jih predpisuje Pures.
Pures je izhodišče
Pures in tehnična smernica (TSG-URE) opredeljujeta minimalne tehnične zahteve za novogradnje ali rekonstruirane stavbe. Pri tem določata zgornje mejne vrednosti za:
• toplotne prehodnosti posameznih sklopov toplotnega ovoja stavb,
• koeficient specifičnih transmisijskih toplotnih izgub stavbe,
• letno potrebno• toploto za ogrevanje prostorov na enoto kondicionirane površine,
• letno potreben hlad za hlajenje stavbe na enoto hlajene površine,
letno potrebno primarno energijo za delovanje sistemov v stavbi na enoto ogrevane površine.
Mejne vrednosti so razmeroma visoke, saj se pravilnik ne nanaša na zelo dobro gradbeno prakso, temveč je njegov namen preprečevanje najslabših možnih situacij pri gradnji.
Nizkoenergijska gradnja
Nizkoenergijska gradnja je zelo pavšalen standard ter je neodvisna od vseh standardov in formalnih pravilnikov. Opredeljuje ključni energijski rezultat stavbe - računsko potrebno toploto za ogrevanje stavbe. Z izboljševanjem tehnike in gradnje stavb se ta vrednost postopoma znižuje. Zdajšnje vrednosti so nižje od tistih, ki smo jih postavljali kot mejne vrednosti za nizkoenergijsko hišo pred desetimi leti. Zelo dobra nizkoenergijska hiša zdaj po pojmovanju stroke porabi manj kot 25 kilovatnih ur na kvadratni meter na leto. Zgornja meja za komaj še omembe vredno nizkoenergijsko hišo pa naj bi bila okoli 30 do 35 kilovatnih ur na kvadratni meter na leto.
Pasivna gradnja
Standard pasivne gradnje opisuje pasivno hišo, kot je bila opredeljena v Nemčiji že pred 20 leti. Ta neformalni standard gradnje določa ključne rezultate projekta ter seveda tudi vrednosti nekaterih tehničnih in grajenih komponent stavbe. Ti parametri pa so lahko pri nekaterih postavkah drugačni, ko govorimo o novograjenih družinskih hišah, novih javnih stavbah ali celovitih prenovah starih stavb.
Pasivna družinska hiša naj bi porabila manj kot 15 kilovatnih ur na kvadratni meter na leto. Omejuje se tudi raba primarne energije za obratovanje stavbe kot celote, pri čemer se seveda ustrezno upoštevajo rabljeni energenti in obnovljivi viri energije.
