Dr. Metoda Dodič Fikfak, predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, je med pogovorom večkrat opozorila na vsaj dve stvari. Kakovostni oziroma zdravju neškodljivi materiali niso dražji od zdravju škodljivih. Ali bo stavba kakovostna in do človeka prijazna, je odvisno že na začetku projekta. Naša sogovornica se sprašuje, koliko znanja o projektiranju zdravih stavb je v Sloveniji, in pri tem pogreša sodelovanje med različnimi strokovnjaki. Projektanti in gradbinci bi se po njenem mnenju morali povezati tudi z zdravniki.
Dr. Metoda Dodič Fikfak, predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa
Katera znamenja kažejo, da zaposleni delajo v neprimernih poslovnih prostorih?
Ko se pokažejo, je večinoma že prepozno.
Kdaj je torej pravi čas?
Vse se začne pri investitorju, ki mora najprej vedeti, kaj hoče, potem pa to zahtevati od projektanta. Ta mora vedeti, kako to uresničiti ter kakšne materiale in opremo bo vgradil, predvsem pa to, kako bo stavbo najlaže vzdrževal. Vprašanje je, koliko je znanja o primernih oziroma zdravih materialih, zato bi bilo smiselno poiskati pomoč pri različnih strokovnjakih, tudi pri zdravnikih. Poskrbeti je treba za neoporečno zračenje, ki mora v čistih okoljih nujno vključevati naravno prezračevanje. Stavba ni spomenik, služiti mora ljudem, ki v njej bivajo ali delajo.
Velika večina podjetij najema poslovne prostore in se seli v že zgrajene stavbe. Kako lahko preverijo, ali je stavba primerna?
Zelo težko odgovorim na to vprašanje, saj preprostih meritev ni. Vendar pa lahko podjetju pomaga znanje o zdravi stavbi in predvsem poskus. Z lastnikom stavbe, v katerih želijo najeti prostore, naj se dogovorijo za nekaj mesecev dolgo poskusno obdobje. V tem času naj v to stavbo preselijo skupino ljudi. Če se tam počutijo dobro, potem gre zelo verjetno za primerno okolje.
Ali vas je kakšno podjetje že vprašalo, kako naj preverijo primernost poslovnih prostorov?
Ne. Sprašujejo šele tedaj, ko se začnejo pojavljati težave. Takrat so že v začaranem krogu. Imajo veliko stroškov z odsotnostmi in majhno produktivnost, preselitev pa je draga.
Pa se vrniva k prvemu vprašanju. Katera znamenja kažejo, da zaposleni delajo v neprimernih poslovnih prostorih?
Ponavadi več ljudi hkrati tarna, da imajo suhe in rdeče oči, nenehno poln nos, kihajo, boli jih glava, nenehno so utrujeni. Poznamo še nekatera druga znamenja. Organizacija lahko opazi, da ima sorazmerno veliko ljudi krajše bolniške dopuste. Lahko celo naredijo analizo bolniških dopustov po trajanju in diagnozah za svoje delavce. Podatke dobijo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje.
Podjetja morajo ustvarjati čim več dobička, ki ga najedajo stroški. To velja tako za investitorje v poslovne stavbe kot tudi najemnike. Boljša gradnja in boljši materiali stanejo več, kar zviša stroške.
Ni nujno, da so zdrave stavbe dražje. Zdravju in počutju neškodljivi materiali ter oprema lahko stanejo toliko kot škodljivi, le poznati jih je treba. Bojim pa se, da nam takega znanja manjka.
Kako opredeljujete tako imenovane bolne stavbe?
Govorimo o sindromu bolnih stavb. Stavbe, ki sindrom povzročajo, so nove ali prenovljene. Ta sindrom povzročajo neprimerni materiali, prezračevalni sistemi in osvetljenost. V uporabljenih materialih - tako v pohištvu, beležu ali tlakih - so na primer kemikalije, ki izhlapevajo in s tem povzročajo različne, tudi hude bolezni. Na primer preproge, kot sta tapisom in itisom, morajo biti prepojene s pesticidi, sicer se v njih zaredi mrčes. Pesticidi so za zdravje - tudi človekovo - nevarni. Ko koncentracija pesticidov upade, se v preproge naselijo pršice in drugi organizmi, ki povzročajo predvsem alergije. Talne površine naj bodo pralne. Nevarni so tudi hlapljiva lepila in zaščitni premazi. Zato še enkrat opozarjam na zračenje. Primerno zračenje, predvsem naravno, močno zmanjša nevarnosti in tudi možnosti za zdravstvene težave zaposlenih.
Kako graditi zdrave stavbe?
Če delamo energetsko zdrave hiše, je treba vgrajevati človeku neškodljive materiale. Upoštevati pa je treba tudi vsaj 50-letno obratovanje stavbe. Zato je pri uporabi materialov treba upoštevati previdnostno načelo. Danes bi ga bilo treba upoštevati pri uporabi nanomaterialov. Dokazov o njihovi škodljivosti še nimamo, vendar jih v desetletju ali dveh gotovo dobimo. Ne sme se ponoviti azbestna zgodba.
Omenili ste tudi prezračevalne sisteme.
Da, ti morajo biti zelo skrbno načrtovani in izpeljani. V veliko stavbah lahko v pisarnah vohate, kaj kuhajo v kuhinji, v pisarne lahko zaide tudi zrak iz kadilnice. Pomislite, kako se v takšnih stavbah s centralnimi in slabo projektiranimi prezračevalnimi sistemi počutijo zaposleni. Poleg dobrega načrta in pravilne gradnje je ključno vzdrževanje prezračevalnih naprav. Filtri, namesto da čistijo zrak, zelo hitro postanejo gojišče plesni, bakterij in virusov. Spore plesni, bakterije in virusi se tako širijo po prezračevalnih sistemih in vstopajo v delovni prostor. Brez izjemno dobrega vzdrževanja zaposleni v takšnih stavbah obolevajo, se slabo počutijo, zelo veliko je alergij, ki jih povzročajo spore plesni.
Katere so torej bolezni bolnih stavb?
Človek se počuti, kot da je nenehno prehlajen. Predvsem gre za glavobole, nahod, bolečine v grlu, pekoče oči, srbenje kože in še nekatere druge težave. Pogoste so tudi utrujenost in težave z osredotočanjem na delo zaradi previsoke koncentracije ogljikovega dioksida, ki se pojavlja v takih stavbah. V začetni fazi gre za težave, ki ob koncu tedna izginejo. Sčasoma postane motnja trajna.
Kako to vpliva na produktivnost?
Seveda zelo slabo. Študije ocenjujejo, da je v takih stavbah prizadeta četrtina zaposlenih. Ker niso ne zdravi ne bolni, delajo slabo, so neke vrste prezentisti. Sicer so v službi, ampak niso ustvarjalni. So utrujeni, razdražljivi, zaspani in nerazpoloženi, ker jih težave nenehno spremljajo. Ves delovni čas se ukvarjajo le s svojimi težavami in mislijo, kako jih blažiti. Ne gre za invalidnost ali polno delovno nezmožnost, gre za slabo kakovost dela, zmanjšano produktivnost in občasno povečano odsotnost z dela.
Koliko zaposlenih zboli v teh stavbah v Sloveniji?
Za Slovenijo ne vemo, ker nimamo študij. Ta sindrom je zapisan pod drugimi diagnozami, kot so viroza in vnetje očesnih veznic, ne zapišejo pa vzroka. Upravičeno je vprašanje, koliko zdravnikov sploh prepozna sindrom bolnih stavb. Tuje raziskave so pokazale, da za temi oboleva okoli četrtina zaposlenih, ki v takšnih stavbah delajo.
Da četrtina ljudi slabo dela, je pa visok strošek.
Prav za to gre. Wargocki je odkril, da višja kakovost zraka izboljša delovno učinkovitost za šest odstotkov, v drugi raziskavi W. Pape govori o 40-odstotnem zmanjšanju absentizma in petodstotnem povečanju produktivnosti med zaposlenimi po selitvi iz stavbe s slabo kakovostjo zraka. Robertson je primerjal dve različno prezračevani stavbi. Zanimala sta ga privarčevani znesek denarja in povečanje absentizma zaradi sindroma bolnih stavb. Stroški absentizma so bili osemkrat višji od privarčevanega zneska.
V ZDA že dolgo časa delajo v tako imenovanih odprtih prostorih, imenujemo jih ocean office. Takih je veliko tudi v Sloveniji. Verjetno s tako zasnovanimi prostori ni nič narobe, če so stavbe pravilno projektirane.
Ni povsem tako. Ti odprti prostori so bili zgrajeni predvsem zaradi nadziranja zaposlenih. Vendar pa človek na delovnem mestu potrebuje nekaj zasebnosti. Zato se ti prostori pozneje ponavadi ograjujejo. Pregrade delovni prostor precej zmanjšajo, zaposleni se na teh povsem neergonomskih delovnih mestih počutijo utesnjene. Manj je tudi naravne svetlobe in tako naprej.
Koliko prostora torej potrebujejo zaposleni?
Odvisno, kaj delajo. Vnašalci podatkov ga potrebujejo precej manj od zaposlenega, ki dela z več viri podatkov in mora imeti pri roki različno literaturo. Sicer pa so pravila: miza mora biti dovolj globoka, oblikovana v obliki črke U ali L, zaslon mora biti postavljen okoli 70 centimetrov pred očmi, pogosto uporabljeni predmeti morajo biti v dosegu podlakti. Pod mizo mora dovolj prostora - 80 krat 80 centimetrov, da človek ni utesnjen in lahko z nogami med delom telovadi, sicer mu pri dolgotrajnem sedenju otečejo.
Pogovarjal se je Vasilij Krivec. Čeprav je objavljen v oglasni prilogi, intervju ni plačan.
