Nepremičnine
Oglasno sporočilo

Veliko bank nima pojma, kako financirati trajnostne projekte

INTERVJU: Adrian Balaci, direktor podjetja Global Environmental Social Business
Avtor
01.06.2015 08:02
Čas branja: 5 min

Z Adrianom Balacijem smo se pogovarjali takoj po njegovem predavanju na letošnji drugi konferenci o trajnostni gradnji. Poudarja, da je na področju energetske učinkovitosti in trajnostne gradnje zelo veliko priložnosti tudi za banke. Vendar pa morajo te spoznati pravila igre, in ne slediti zgolj želji po največjih dobičkih. Banke v celinskem delu Evrope to področje spoznavajo in ga že obvladajo, precej dlje od tega pa so angleški bankirji z zelo ozkimi finančnimi znanji. Področja trajnostne gradnje ne razumejo, zato ne znajo pripraviti primernih produktov.

balaci-adrian-2.1433091528.jpg.c.600px.jpg
Financiranje trajnostnih projektov mora biti dobičkonosno. Vendar vseh dobičkov ne sme pobrati banka, ampak si morajo koristi razdeliti tako lastniki kot morebitni najemniki nepremičnin.

Adrian Balaci, direktor podjetja Global Environmental Social Business

Manjša podjetja postanejo ujetniki osebnih interesov določenih ljudi, ki iščejo hitre zaslužke.

Veliko govorimo o trajnostni gradnji. Kakšno mora biti trajnostno financiranje tovrstnih projektov?

Trajnostno financiranje mora upoštevati tri stvari. Mora biti dobičkonosno, drugače lahko na to kar pozabimo, saj nobena institucija ne bo posojala denarja, da bi na koncu pridelala izgubo. Na drugi strani pa se morajo dobički oziroma prednosti razdeliti, takšno financiranje mora biti socialno. Tudi lastniki stavb morajo imeti od tega koristi. Tretja stran so najemniki, ki se bodo, če bodo morali plačevati precej višje najemnine, odselili drugam. Če se lahko pri energetski sanaciji privarčuje v prvih desetih letih osem odstotkov vseh stroškov, se morajo ti prihranki porazdeliti. V Angliji se niso in tudi zato je propadel državni projekt Green Deal (Zeleni posel).

Kakšna je razlika med financiranjem lastnikov stanovanj, ki v njih živijo, in financiranjem večjih lastnikov, ki stanovanja oddajajo?

Skoraj nobene. Prednosti trajnostne gradnje in dobičke si v morata prvem primeru razdeliti dva partnerja, v drugem primeru pa trije.

Prej ste omenili Anglijo, ki je liberalna država in ima zelo dobro razvit finančni sektor.

Da, vendar so razvite le tradicionalne finančne storitve skupaj z investicijskim bančništvom. Ko govorimo o trajnostnem financiranju, nimajo pojma. Če govorimo o trajnostni gradnji in energetski učinkovitosti, jo mora financer tudi razumeti. Brez tega razumevanja takšnega financiranja ne moremo razviti. Obrestne mere za tovrstne projekte so previsoke. Banke so preveč požrešne, zato ni posojilojemalcev. Hkrati pa je Anglija zelo velik trg. Hočejo imeti na primer osemodstotne obrestne mere, česar trg ne prenese, zato izgubljajo prihodke iz štiriodstotnih obresti na tovrstna posojila.

Na predavanju ste predstavili precej uspešen madžarski model. Kdaj se je začel?

Celoten sistem za zmanjševanje porabe energije v stavbah se je začel že leta 1995. Postavili so ustrezne zakonske predpise, država je natančno predstavila jasne smernice. Temu so sledile tudi banke, kar je bilo odločilno za izvedbo tega projekta.

Katere banke?

Večina je bila avstrijskih, nekaj je bilo nemških in angleških.

Zakaj je denimo Madžarska zanimiva za takšno financiranje, veliko bolj razvita Anglija pa ne?

Tuje banke so na Madžarsko vstopile v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Spoznale so, da je nepremičninski trg skoraj povsem mrtev. Večina gospodinjstev je živela v lastnih nepremičninah, skoraj nihče se ni selil. Povsem drugače je v Angliji, kjer so migracije in s tem potrebe po stanovanjskem financiranju precej večje. Zato so banke na Madžarskem iskale druge poti financiranja, vlada pa jim je s programom za energetske sanacije odprla vrata. Pomembno pa je bilo tudi razumevanje drugih vidikov.

Katerih?

Banke so lahko za te namene črpale sredstva pri Svetovni banki. Sčasoma se je pokazalo, da tovrstna posojila sploh niso tvegana, garancijski skladi so se iz leta v leto zniževali, ljudje so redno plačevali obveznosti. Priložnost so spoznale predvsem avstrijske in nemške banke ter ljudem ponudile sprejemljiva posojila z ustrezno obrestno mero. Angleške tega niso spoznale.

Zakaj ne?

Kolikor poznam angleške bankirje, imajo zelo ozka finančna znanja. Tovrstna financiranja so zanje preveč zapletena. In če ne razumeš celotne zgodbe, v kateri je tudi delitev dobička, vanjo ne vstopiš. Dokler zaposleni v bankah poleg finančnih izračunov ne spoznajo tudi okoljskih težav in mehanizmov za njihovo blaženje, teh projektov ne le da nočejo, jih tudi ne znajo in ne zmorejo financirati. Francoske, nemške in avstrijske banke so na tem področju daleč pred angleškimi.

Pa saj za banke to ne bi smelo biti tako zapleteno.

Na prvi pogled res ne. Vendar je to za banko, ki ima zaposlen le kader s finančnim znanjem, ki je usmerjen le k denarju, nerešljiva uganka. Okoljska znanost vsebuje zelo veliko področij. Treba je razumeti geologijo, določen del astronomije, poznati je treba fiziko in kemijo, različne matematične modele in zdravstvene ter socialne vplive in še bi lahko našteval.

Na predavanju ste tudi omenili, da nimate nobenih receptov za zagotavljanje tovrstnega financiranja. Celotna Evropska unija je zelo različna, zato so različni tudi modeli in se stalno spreminjajo.

Vsak tovrsten model, ki se porodi, je svojevrsten eksperiment, ki se najprej prilagodi okolju in se pozneje spreminja s trenutnimi razmerami. Naša skupina, ki že leta spremlja tovrstne projekte, stalno opozarja, da imajo modeli določene pomanjkljivosti, ki jih je treba sproti odpravljati. Nikakor pa to ne pomeni, da tovrstnih modelov ni mogoče razviti in jih uspešno voditi. Podobno kot za Anglijo velja tudi za Nizozemsko in večino vzhodnoevropskih držav. Financiranje je odločno predrago. Zahteve bank so nerazumljivo visoke. Na drugi strani pa lahko financiranje razvijajo različne institucije. Lahko se razvijajo na državni, regionalni ali celo mestni ravni. To lahko razvijajo tudi dobrodelne ustanove.

Se pravi, da ne gre za hitre rešitve, ampak za dolgotrajne procese?

Točno tako. Trenutno delam pri popolnoma novem pristopu, ki v projekte energetske učinkovitosti vključuje tudi upravnike stavb. Ne le upravnike velikih stavb. Vsak lastnik stanovanja ali hiše je tudi upravnik, saj mora skrbeti za svoje premoženje. Zato proučujemo, kako lahko energetsko učinkovitost vklopimo v vsak proces obnavljanja oziroma vzdrževanja stavbe. Prenova kopalnice z upoštevanjem energetske učinkovitosti ni veliko dražja kot klasična prenova. Zato razvijamo pametna orodja za preračun tovrstnih vzdrževalnih del in obnov.

Greste torej korak za korakom.

Tako nekako. Industrija, ki je vpletena v energetsko učinkovitost, sledi velikim ciljem, kot je 80-odstotno znižanje izpustov ogljikovega dioksida do leta 2050. Vendar tega s sedanjim pristopom kljub zelo razviti tehnologiji ne bomo dosegli. Industrija namreč išče hitre in preproste rešitve, saj sledijo logiki kapitala in dobička. Vendar ima ta pristop zelo velike pomanjkljivosti.

Če vas prav razumem, projektov ne bi smela razvijati industrija, ampak organizacije in oblasti na vseh ravneh.

Da. Vedno, ko se teh projektov lotimo le tržno, se zgodijo zelo velike napake. In to je precej žalostno. Gre za zelo zapletene procese. Res je, da je ta trg zelo obsežen, poslovnih priložnosti in možnosti za zaslužek je veliko. Vendar je treba vedno upoštevati tudi slabosti in veliko poskušati ter se prilagajati.

Govorite o holističnem pristopu?

Ne le o tem. Ves proces mora biti ves čas v pogonu, nove tehnologije prihajajo iz meseca v mesec, zato je treba novosti in vplive stalno proučevati in prilagajati financiranje. Treba se je vprašati, ali je cena novih tehnologij primerna. Podjetja namreč pretiravajo in izračuni hitro pokažejo, da so cene previsoke. Zato nekatere tehnologije na trgu niso uspešne. Podjetja z visokimi cenami tudi ščitijo svojo intelektualno lastnino in s tem ustavljajo sama sebe. Ne spoznajo dolgoročnih koristi, ampak sledijo hitrim zaslužkom. Namesto da bi postavili sprejemljive cene, vedno znova dodajajo dodatne marže. Novi izdelek tako postane pretežak, kar zanje pomeni izgubo. S primerno ceno bi lahko zelo preprosto s trga izrinili zastarele tehnologije in povečali tržne deleže.

Velike korporacije verjetno znajo izračunati pravo ceno. S vam ne zdi?

Težava je v tem, da novih tehnologij za energetsko učinkovitost ne razvijajo le velike globalne korporacije, ampak tudi manjša podjetja. Tako postanejo ujetnice osebnih interesov določenih ljudi, ki iščejo hitre zaslužke. To je pač narava ljudi. Iščemo preproste rešitve, s katerimi hitro povečamo udobje in ustvarimo cilje. Če lahko hitro uresničimo naše cilje, nikdar več ne gledamo naprej. Kognitivna limitacija je pač v človeški naravi in povzroča velike finančne izgube in izgube koristi za širše okolje.Pogovarjal se je Vasilij Krivec. Čeprav je objavljen v oglasni prilogi, intervju ni plačan.

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.