Gradbenik bo imel vedno delo, so govorili starejši ljudje v Šaleški dolini, od koder prihajata dr. Aleš Kroflič, univerzitetni diplomirani inženir gradbeništva, in njegova leto in pol mlajša sestra Mateja, univerzitetna diplomirana inženirka vodarstva in komunalnega inženirstva. Oba sta diplomanta ljubljanske fakultete za Gradbeništvo in geodezijo.
Mateja je na smeri vodarstvo in komunalno inženirstvo diplomirala leta 2009, njen brat pa dve leti prej na konstrukcijski smeri oddelka za gradbeništvo, nakar je v petih letih kot mladi raziskovalec leta 2012 doktoriral na katedri za mehaniko na podiplomskem študiju gradbeništva. Oba so že v osnovni in srednji šoli zanimali naravoslovni predmeti. »Vedno sem bil dober v matematiki in fiziki, predmetih, na katerih temeljijo vse teorije mehanike, ki so podlaga tudi za gradbeno inženirstvo,« je razložil Aleš in dodal, da je bila prav zaradi tega odločitev za tehnični študij, ki je sledil splošni gimnaziji, povsem logična. Njegova sestra, med pogovorom precej bolj zadržana kot brat, je temu prikimala in povedala, da je bratova odločitev za študij gradbeništva precej vplivala tudi nanjo. »Brat je utiral pot, jaz sem mu sledila, zato mi je bilo na začetku študija nekoliko laže,« je dejala.
Od stečaja do stečaja
In zakaj prav gradbeništvo? »Nikdar se nisva videla v gradbeništvu. Mogoče tudi zato, ker je najin oče gradbenik. Bolj sem se videl v pravu oziroma odvetništvu kot pa pri betonu, pod žerjavi in med gradbenimi stroji,« pripoveduje Aleš. Pa vendar je z leti vse bolj spoznaval, da bo treba po gimnaziji za mirno prihodnost in karierni razvoj pridobiti diplomo na fakulteti, ki ponuja čim bolj široka tehnična znanja. »Prav to nam omogoča, da se lahko zaposlimo ne le v gradbeništvu, ampak opravljamo tudi druga inženirska dela,« je pojasnila Mateja.
Njena karierna zgodba je zelo zanimiva in pestra, saj je na svoji koži dodobra občutila kalvarijo slovenskega gradbeništva. Zaposlila se je leta 2009 v podjetju Vegrad kot pomočnica vodje del na objektu Celovški dvori. V dobrem letu je šlo podjetje v stečaj. Za tem se je zaposlila v podjetju CP Ljubljana, kjer je delala pri objektu Fabianijev most čez Ljubljanico. Tudi to podjetje je natančno po enem letu od njene zaposlitve doživelo stečaj. »Negotovost z zaposlitvijo se mi je takrat zdela zelo velika težava, danes pa ugotavljam, da se je temu bolje čim prej prilagoditi. Vsa ta situacija me ni odvrnila od vztrajnosti pri iskanju nove zaposlitve,« opisuje Mateja. Ob delu je vpisala študij na ekonomski fakulteti in tako našla naslednjo službo v podjetju Alstom, kjer je delala kot finančni kontrolor pri projektu TEŠ 6. Po končanem projektu ji je Alstom ponudil službo v angleškem Rugbyju, a se je po dobrem letu vrnila nazaj v Slovenijo. Zdaj nadaljuje kariero v stabilnem slovenskem podjetju, katerega dejavnost je povezana z gradbeništvom. »Človek lahko počne marsikaj in se preizkusi v različnih vlogah, le če je iznajdljiv ter ima voljo in ljubezen do dela,« meni Mateja.
Aleš v razvoj avtomobilskih luči
Aleš je tone in kilograme zamenjal za grame, metre, decimetre in centimetre pa za milimetre in mikrometre. Dimenzije in tolerance so v projektiranju in oblikovanju avtomobilskih luči precej manjše kot v gradbeništvu. Aleš namreč svojo karierno pot nadaljuje v podjetju Hella Saturnus Slovenija, kjer je zaposlen v razvojnem oddelku ter sodeluje pri razvoju avtomobilskih žarometov in pomožnih eno- ali večfunkcijskih svetil. »Načela konstruiranja so v strojništvu zelo podobna tistim v gradbeništvu. Teorija mehanike je enaka, prav tako pa v fizikalnem popisu materiala bistvene razlike med odzivanjem betona in plastike ni - uporabljajo se enaki fizikalni pristopi.«
Njegov preskok v strojništvo, ki je potekal brez večjih težav, je le eden izmed dokazov, da lahko inženirji gradbeništva poklicno pot nadaljujejo tudi v drugih tehničnih panogah. »Za inženirje gradbeništva je namreč znano, da se znamo vedno prilagoditi situaciji, v kateri se pojavimo. Kar je še ena odlika študija gradbeništva,« pojasnjuje Aleš.
Kot vesta naša sogovornika, noben izmed njunih študijskih kolegov ni brez zaposlitve - kljub zelo slabim razmeram in ohlajeni gradbeni dejavnosti. Je pa res, da so se karierne poti mnogih diplomantov s propadom velikih slovenskih gradbenih podjetij precej zapletle. Vendar so se na koncu znašli vsi. Najdemo jih tako na profesorskih mestih na tujih univerzah kot v manjših samostojnih projektantskih podjetjih. »Zelo redko se zgodi, da gradbeni inženir ostane brez zaposlitve. Njegova znanja so uporabna marsikje, zato je bojazen, da zaradi zelo hladne gradbene panoge inženirji ostanejo brez zaposlitve, povsem odveč. Veliko je priložnosti tako v Sloveniji kot tujini,« ugotavlja Mateja.
Aleš in Mateja Kroflič pravita, da študij ni prinesel bistvenih presenečenj, saj sta približno vedela, kaj lahko pričakujeta. Sta pa poudarila, da je bilo kar nekaj njunih študijskih kolegov razočaranih in večina teh je študij zelo hitro zaključila. Pričakovali so namreč da je študij gradbeništva zelo podoben študiju arhitekture. Gre za napačna pričakovanja, saj je delo gradbenega inženirja povsem drugačno od arhitektovega. Priznavata tudi, da obstaja med gradbenimi inženirji in arhitekti tudi večno rivalstvo.
»Arhitekt zasnuje stavbo, njeno obliko in funkcionalnost, gradbenik projektant mora poskrbeti, da bo ta stavba uporabna vsaj petdeset let, izvajalec del pa mora stavbo kakovostno zgraditi,« pravi Aleš Kroflič. Gre za različne pristope in znanja, zato so tudi študijski programi povsem različni. Zato vse, ki se nagibajo k arhitekturi, opozarja, da študij gradbeništva ni podoben študiju arhitekture in da bodo že takoj v prvem letniku razočarani.