Metodologija za izračun neprofitne najemnine je stara že 13 let in se v tem času ni spremenila. Vrednost točke, na podlagi katere se izračuna neprofitna najemnina, stanovanjskim skladom nikakor ne zagotavlja, da bi ti lahko zadovoljivo obnavljali zdajšnji stanovanjski fond, kaj šele, da bi gradili ali kupovali nove nepremičnine za najem.
Znajdejo se, kakor vedo in znajo
Prenizke neprofitne najemnine tako krčijo slovenski trg najemnih stanovanj in so največja zavora javnega nepremičninskega najemnega trga. Definicija neprofitnega stanovanja je anahrona, sistem dodeljevanja teh stanovanj in izračunavanja najemnin pa stanovanjskim skladom povzročajo velike likvidnostne težave. Poleg neizterjanih najemnin imajo precejšnje stroške iz naslova subsidiarne odgovornosti, stanovanjske sklade bi lahko dodatno obremenil tudi nepremičninski davek.
Nepremičninski skladi se znajdejo vsak po svoje. Nekaterim pomagajo njihovi ustanovitelji, torej občine, drugi krpajo luknje z nekaterimi drugimi aktivnostmi, najbolj skrb zbujajoče pa je, da prodajajo premoženje, zaradi česar se krči institucionalni fond najemnih stanovanj.
Bolje stoječi zažirajo najšibkejše
Neprofitna najemna stanovanja so tudi vsebinsko precej vprašljiva. V javnosti so znana kot socialna kategorija, ki naj bi bila namenjena predvsem najšibkejšim slojem. Pa vendar še zdaleč ni tako. Cenzusi so namreč postavljeni tako visoko, da bi bilo do neprofitnega stanovanja upravičenih kar 95 odstotkov gospodinjstev. Stanovanjski skladi zato opozarjajo na prikrite transferje, saj v neprofitnih stanovanjih živijo posamezniki in gospodinjstva, ki bi lahko povsem brez težav plačevali višje najemnine ali bi živeli v lastniških stanovanjih. Takšna gospodinjstva tako zasedajo poceni stanovanja tistim, ki bi bili do njih moralno bolj upravičeni.
Devet let odneslo tisoč stanovanj
Neprofitna mesečna najemnina znaša od tri do štiri evre za kvadratni meter, 43 odstotkov stanovanj na trgu se oddaja za devet do 12 evrov za kvadratni meter, tretjina stanovanj pa za šest do devet evrov za kvadratni meter, je pokazala raziskava Urbanističnega inštituta Republike Slovenije. Dušan Gorenčič predlaga dvig neprofitne najemnine za 27 odstotkov, za kolikor so se dvignile neto plače od leta 2007. Zakaj prav od leta 2007, če pa je bila metodologija sprejeta že štiri leta pred tem? »Takrat smo sprejeli evro. Pred tem se je višina neprofitne najemnine usklajevala z vrednostjo evra, po tem letu pa tega mehanizma ni več, sprejeli pa nismo nobenega novega, kar je lastnikom 20.500 javnih najemnih stanovanj odneslo nekaj več kot 70 milijonov evrov oziroma skoraj tisoč dodatnih stanovanj,« pravi sogovornik.
Cenzus presega slaba četrtina najemnikov
Gorenčič pravi, da bi bilo treba stanovanjskim skladom omogočiti vpogled v bazo podatkov o materialnem stanju najemnikov, kar tako lastnikom kot tudi najemnikom velikokrat povzroča precej težav. Stanovanjski zakon namreč določa, da skladi ne morejo preveriti materialnega statusa tistih najemnikov, ki so najemno pogodbo sklenili pred 14. oktobrom 2003. »Vzemimo fiktivni primer, denimo zdravnika, ki je pogodbo podpisal pred omenjenim datumom. Ta je lahko na začetku njegove kariere med stažiranjem izpolnjeval pogoje za najem neprofitnega stanovanja, vendar je danes njegova plača višja od predpisane vrednosti za tovrstni najem. Stanovanjski sklad po zdajšnjih določbah stanovanjskega zakona nima nobene pravne podlage, da bi to stanje preveril, zato tudi ne more preklicati najemne pogodbe. Podobnih primerov je veliko, nekateri skladi poročajo, da cenzus presega slaba četrtina najemnikov,« razlaga Gorenčič.
Namesto neprofitne najemnine dodatek
Resolucija nacionalnega stanovanjskega programa odpravlja institut neprofitne najemnine in uvaja tako imenovano stroškovno najemnino. V strategiji je predvideno, da bo vsak najemnik tako plačeval stroškovno najemnino, s katero bodo stanovanjski skladi lahko upravljali in širili svoj fond. Najšibkejši sloji bodo glede na postavljena merila prejeli stanovanjski dodatek, ki bo pokril razliko med danes neprofitno in stroškovno najemnino. Stanovanjski skladi se s takšno rešitvijo strinjajo in pravijo, da bi jo gotovo pozdravili. Vendar pa skoraj nihče ne verjame, da ima državni aparat dovolj znanja za uvedbo takšnega sistema. Še manj je menda politične volje, saj so interesi strank in posameznih skupin znotraj ministrstev zelo različni in jih je skoraj nemogoče poenotiti. Ko k temu dodamo tudi zasebne interese poslancev, je več kot očitno, da je resolucija, ki se sprejme takrat, ko izpeljave materije nihče noče, že danes mrtva.
