Leta 2008 je slovenska konjunktura vrela. To leto so slovenska gradbena podjetja opravila za dobre 3,4 milijarde evrov gradbenih del. Gradbeniki so bili polno zasedeni, cene gradbenih del so poletele v nebo. Že tako pregrete gospodarske in gradbene aktivnosti je dodatno kuril avtocesti program, financiran iz poceni tujih posojil. Naslednje leto je bilo te vročice konec, tako rekoč čez noč je nastopila ledena doba. Vrednosti gradbenih del so padle na 2,7 milijarde evrov, do leta 2011 pa na 1,6 milijarde evrov.
Štiri leta za potrojitev, tri leta za prepolovitev
Od leta 2004 do 2008 se je v Sloveniji vrednost gradbenih del podvojila, v naslednjih treh pa več kot prepolovila. Niti najbolj razviti trgi takšnih nihanj ne prenesejo. Prav ta gibanja naj bi bila glavni razlog za propad največjih slovenskih gradbenih podjetij, ki so šla v stečaj kot po tekočem traku.
»Ne moremo le kupiti stroja in kar začeti na veliko proizvajati. Procesi, vključno z izobraževanje delavcev, tečejo zelo počasi. Prav tako so investicije v osnovna sredstva zelo visoka, zaradi česar so visoki tudi amortizacijski stroški, zato lahko stoječi stroji podjetje pokopljejo,« razlaga višji predavatelj na ljubljanski Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo dr. Aleksander Srdić.
Hitrim rastem praviloma sledijo boleči padci
Gradbeništvo je torej mastodont, ni hitro prilagodljiva in rastoča visoko tehnološka panoga. »Gradbeništvo se počasi obrača, ob hitrih spremembah poslovnega okolja se takoj kakšna stvar zalomi,« dodaja profesorica na isti fakulteti dr. Jana Šelih in poudarja, da tudi hitre rasti niso dobre, saj jim po pravilu sledijo hitri padci, tako kot se je zgodilo leta 2008 in 2009, dogaja pa se tudi danes.
Medtem ko se letne rasti oziroma padci v avstrijskem gradbeništvu gibljejo od minus enega pa do plus 2,5 odstotka, so rasti oziroma paci v Sloveniji več kot 30 odstotni, kar je povsem skregano z logiko. »V Sloveniji je delovna zakonodaja še posebej toga, precej bolj kot v drugih državah, zato so ti padci za slovenska gradbena podjetja še posebej boleči,« je razložil Jože Renar, direktor Zbornice gradbeništva in industrije gradbenega materiala, in dodal, da lahko pametna državna politika prav z gradbeništvo uravnava rast bruto domačega proizvoda. Temu pritrjujeta tudi sogovornika z ljubljanske gradbene fakultete.
Država bi morala investirati proticiklično
Vsaj 70 odstotkov vrednosti gradbenih del se financira iz državnega proračuna, zato ima država po besedah Šelihove možnost, da investira proticiklično. »In sicer se v obdobju visoke konjunkture v gradbene projekte investira manj, v obdobju nizke konjunkture pa več,« pravi sogovornica. V Sloveniji pa smo ravno v obdobju najvišje konjunkture še pospešili gradnjo avtocest ter še dodatno pregreli celotno panogo. Cene so poletele v nebo, kriza in s tem streznitev pa sta nato prišli zelo hitro.
Velika gradbena podjetja so propadla. Veliko odgovornosti za velike stečaje nosijo njihova takratna vodstva z izčrpavanjem, prenašanjem denarja v davčne oaze in povsem zgrešenimi poslovnimi praksami. Med slednjimi je bila tudi gradnja stanovanj in poslovnih objektov za trg, kar je bila ena izmed mnogih slovenskih anomalij. Dobra poslovna praksa namreč jasno določa, da gradbena podjetja gradijo za developerje, ki znajo nepremičnine razviti, tržiti in prodajati. Poslovanje, tveganja, trženje in denarni tokovi med tema dvema skupinama so popolnoma različni. Slovenski gradbeniki so se tako spustili v tveganja, ki jih niso niti poznali, kaj šele, da bi jih lahko obvladali.
Smo brez načrta gradbenih investicij
Tako so propadla vsa referenčna slovenska gradbena podjetja, ki smo jih po razpadu Jugoslavije zagnali oziroma sanirali z velikimi infrastrukturnimi projekti, predvsem z gradnjo avtocest. Pa smo se iz tega kaj naučili? Zelo dvomimo. »Država bi morala imeti načrt gradbenih investicij. Združenja, fakultete in zbornice od države ne dobimo nobenega točnega odgovora, kako naj gradbena podjetja načrtujejo razvoj,« pravi Aleksander Srdić in dodaja, da bi morali nujno spremeniti tudi kriterije za javno naročanje, ki trenutno temelji na najnižji ceni, saj uradniki po drugih kriterijih ne znajo izbirati.
Petodstoten delež gradbeništva v BDP je premajhen
In kolikšen je vzdržen obseg gradbenih del, ki bi slovensko gradbeno operativo vzdrževal v dobri kondiciji? Renar o absolutnih številkah ne govori. »Gradbeništvo v Avstriji predstavlja okoli 6,5 odstotka bruto domačega proizvoda, v Sloveniji pa se danes ta delež giblje med štirimi in petimi odstotki,« pravi in dodaja, da je to premalo. Če bi želeli dohitevati avstrijsko kakovost infrastrukture, bi se moral po njegovih izračunih delež gradbenih del v strukturi bruto domačega proizvoda gibati med osmimi in desetimi odstotki.
Renar opozarja tudi na paritetne sklade, v katere v tujini vplačujejo vsa podjetja. Ti skladi, ki jih v Sloveniji ne poznamo, so namenjeni tudi blaženju negativnih učinkov nihanj obsega del v gradbeni panogi, ki so v Sloveniji še posebej visoka. Iz zbranih sredstev se med drugim krijejo tudi nadomestila za kratkotrajne brezposelnosti.