Država pri pripravi nove krovne zakonodaje s področja graditve objektov ne sliši pozivov strokovnjakov, ki opozarjajo, da predlagani novi gradbeni zakon v zdajšnji obliki ne zagotavlja varne gradnje, ampak jo celo ogroža. Med drugim zakonodajalec za večino gradenj umika sistem zadnje kontrole zaključene gradnje, to je mehanizem tehničnega pregleda, ki bi ga bilo treba ohraniti in izboljšati.
Zdaj veljavni zakon o graditvi objektov zahteva izvedbo tehničnega pregleda za gradbeno-tehnično zahtevne gradnje. Gre za zadnjo kontrolo s strani upravnega organa, ali je gradnja zaključena in dokazano varna (izračuni, certifikati, pregledi ipd.), ali so gradnjo res izvajali za to usposobljeni izvajalci (projektant, nadzornik, izvajalec). Takšna kontrola ni vezana na investitorja in je zato nepristranska, saj so vsi preostali udeleženci v nekem vezanem odnosu z investitorjem.
Kako je bilo pred in po letu 2002
Včasih, pred letom 2002, ko je država sprejela današnji koncept gradbene zakonodaje, so tehnični pregled izvajale imenovane komisije v sodelovanju s pristojnimi inšpekcijskimi službami. Šlo je za kombinacijo pregleda upravnih postopkov in pravilnosti izvedene gradnje, kar so zagotavljali strokovno usposobljeni in neodvisni akterji. Sistem kontrole je bil zagotovljen, tehnični pregled je imel veljavo in spoštovanje.
Po letu 2002 je država najprej umaknila sodelovanje inšpekcijskih služb in jim odvzela velik del pristojnosti (napaka št. 1). Namesto njih je uvedla t. i. izvedence za strokovno preverbo gradnje, ki jih po lastni presoji imenuje pristojni upravni organ (napaka št. 2). Izbor izvedencev žal ni ustrezno pogojen z usposobljenostjo strokovnjaka, zato lahko sodelujejo tudi osebe, ki sicer imajo zaupanje upravnega organa, a nimajo zadostnih strokovnih znanj – nimajo opravljenega strokovnega izpita, niso pooblaščeni inženirji (napaka št. 3). Seveda je posledično mehanizem tehničnega pregleda izgubil svojo veljavo, a kljub temu je ostal edini neodvisen mehanizem kontrole zaključene gradnje.
Umik tehničnega pregleda bo napaka
Z osnutkom novega gradbenega zakona (GZ) država umika tehnični pregled za veliko večino objektov, za katere je ta danes potreben (otroški vrtci, stanovanjski objekti z do približno 30 stanovanji, gostišča, večina poslovnih stavb in nakupovalnih centrov, bencinski servisi ipd). Menim, da gre za veliko napako, če bo tehnični pregled res umaknjen; marsikje bodo lahko ogroženi naše zdravje in varna uporaba ter premoženje.
Zakaj država to počne
Ravnanje strokovnih služb ministrstva za okolje in prostor ter vodstva ministrstva vzbuja strah med stroko, da se pripravljavci zakona in odločujoči na ministrstvu morda ne zavedajo škodljivih posledic svojega ravnanja. Pri sprejemanju tako kritične zakonodaje bi se morala uveljaviti praksa upoštevanja opozoril in priporočil pristojne stroke, kajti pripravljavci zakona te problematike ne poznajo dovolj.
Eno od pojasnil zakonodajalca je, da bo nova zakonodaja zmanjšala birokratske ovire na poti do uporabnega dovoljenja. Ali je res birokratska ovira, če se ob pregledu gradnje ugotovi, da ta ni končana, da je morebiti neustrezna, celo nevarna? To je tako, kot če bi prometno policijo umaknili iz prometa, ker ovira in upočasnjuje promet, ko izloča prehitre in nevarne voznike.
Če je gradnja zaključena in na tehničnem pregledu ni ugotovljenih ovir, se uporabno dovoljenje takoj izda. Tu torej ne gre za birokratsko oviro, ki bi predstavljala časovno oviro.
Kaj torej pravi 6. člen osnutka GZ
»Ta člen določa pogoje za začetek uporabe objekta. Za zahtevne objekte in objekte z vplivi na okolje je treba prijaviti dokončanje gradnje in pridobiti uporabno dovoljenje po postopku, ki je določen v zakonu in ki vključuje tehnični pregled, pridobitev mnenja komisije in odločanje v upravnem postopku.«
Do tukaj vse lepo in prav. Sedaj pa sledi del, ki je napaka: »Za vse druge objekte se v zvezi z izpolnitvijo pogojev za začetek uporabe objekta investitor lahko odloči sam, in sicer lahko izbere bodisi pridobitev uporabnega dovoljenja bodisi samo prijavi dokončanje gradnje z vso zahtevano dokumentacijo. V slednjem primeru vso odgovornost in jamstvo za varnost objekta in njegovo skladnost z gradbenim dovoljenjem nosijo udeleženci – podpisniki izjave, ki je sestavni del prijave dokončanja gradnje.«
Večina gradenj ne bo več spadala med zahtevne objekte
Težava je v povezavi s prilogo o razvrščanju objektov glede na gradbeno-tehnično zahtevnost objekta. Merila so namreč pri razmejitvi med zahtevnimi in manj zahtevnimi objekti postavljena tako, da naj bi se v prihodnje veliko gradbeno zahtevnih objektov uvrščalo med manj zahtevne, za katere velja poenostavljen postopek pridobivanja gradbenega in uporabnega dovoljenja. To samo po sebi ne bi bilo sporno, če bi ti objekti v resnici bili gradbeno-tehnično manj zahtevni, pa niso! Torej večina gradenj ne bo več spadala med zahtevne objekte in gradnja ne bo več preverjena s tehničnim pregledom.
Kaj se bo dogajalo?
Za dokončano gradnjo bo dovolj izjava nadzornika, da je gradnja zaključena. Sprašujem se, ali bo nadzornik res lahko ravnal nepristransko, če deluje v interesu investitorja, ki ga tudi plača? Koliko bo torej gradenj, ki ne bodo končane, ne bodo imele izvedenih vseh potrebnih pregledov, ne bodo dokazano varne, in to le zato, ker bo investitor zahteval »konec gradnje«, da bo lahko črpal finančne spodbude ali da bo trgovino odprl pred prazniki, ne glede na nevarnost nedokončane izvedbe? Je res dopustno, da se gradnja za trg »zaključi« zgolj z izjavo osebe, ki jo plačuje investitor?
Za razumevanje si poglejmo še naslednje primere. Začnimo pri stavbah za izobraževanje. Brez neodvisne kontrole se bo lahko zgradilo vrtec do površine 1.999 kvadratnih metrov, kar je že zelo velik vrtec. Tu so še športni objekti, kot so šolske telovadnice, kjer se ob prireditvah zbere veliko ljudi. Pa vzemimo še industrijske in poslovne stavbe kot so bencinski servisi, industrijske hale površine do 3.999 kvadratnih metrov, transformatorske postaje in distribucijski elektrovodi, trgovine ... Večini objektov je skupno tudi, da se v njih zadržuje večje število ljudi. Niti pomisliti si ne upam na posledice, da bi ob morebitni neustrezni gradnji prišlo do požara ali potresa.
Je torej res smiselno ukinjati neodvisne kontrole?
Namen zakona, da zagotavlja in ščiti vrednote v javnem interesu pri graditvi objektov, namreč ni zagotovljen, pa čeprav v enem od uvodnih členov zakona piše, da ga zakon zagotavlja.
Zato je treba nujno bodisi spremeniti koncept gradbenega zakona v delu, ki govori o tehničnem pregledu in pridobivanju uporabnega dovoljenja, bodisi merila za razvrščanje objektov glede na gradbeno-tehnično zahtevnost gradnje. Če ministrstvo ne spremeni meril, mora tehnični pregled ostati obvezen tudi za manj zahtevne objekte, pri tem pa naj zakonodajalec opredeli morebitne izjeme za izločitev iz postopka pregleda. V nasprotnem primeru bo varnost objektov bistveno manjša. Bojim se, da je namen države izogibanje odgovornosti in zagotavljanju javnega interesa varnih gradenj, kar je njena izvirna obveza. Je to res tisto, kar si državljani želimo?
Tehnični pregled kot zadnja varovalka mora ostati in ga je treba izboljšati. Nedefinirane sodelujoče strokovnjake je treba nadomestiti s pooblaščenimi inženirji, saj lahko samo ti strokovno parirajo projektantom, nadzornikom in vodjem del, torej kolegom iz svojih vrst.
