Kar pogosto obiskujem športne dogodke, vendar se ob skandiranju »Kdor ne skače, ni Slovenc!« držim čisto ob strani. Če je množici navijačev na tribuni in pred stadioni takšno skakanje všeč, je meni tuje in smešno. Usodno pa bi se lahko končal moj skok neke avgustovske noči leta 1987 s pomola na istrski plaži. Voda je bila plitva in sem močno podrsal po dnu, polnem ostrih skal. Če bi le za malenkost bolj strmoglavil, bi se lahko ubil ali postal tetraplegik. Odnesel sem jo tako, da je bilo moje telo od prsi do gležnjev ena sama živa rana, polna ježevih bodic. Sreča v nesreči je bila, da sem imel oblečene kopalke.
A v preplitvo vodo ne skačejo le divji in življenja polni mladeniči. Veliko podjetij se poda v različne projekte, ne da bi pri tem vnaprej predvidela vse okoliščine, ki jih lahko doletijo. Lahko rečemo, da skočijo v bazen, ne da bi pred tem preverili, ali je v njem voda. Gradbeniki niso nobena izjema.
»Ko je bila konstrukcija objekta končana, objekt pa pod streho, smo morali narediti na desetine prebojev v stene in strope, saj arhitekt in projektant strojnih inštalacij nista sodelovala,« mi je na nekem srečanju gradbenikov razlagal inženir, ki je bil vodja gradbišča. Odveč je pojasnjevati, da so z nekajdnevnim prebijanjem betona imeli dodatne stroške. Izjava je iztrgana iz konteksta, pogovarjala sva se o BIM. Omenjeni objekt so projektirali klasično. Vodja gradbišča mi je priznal, da če bi objekt projektirali v BIM, se to zagotovo ne bi zgodilo, saj so načrti vseh udeležencev zbrani v enem elektronskem dokumentu. Projektant strojnih inštalacij bi zagotovo opazil, da arhitekt ni predvidel prehodov za potrebne napeljave, zadevo bi uredili z miško, ne pa s pnevmatskimi kladivi, ko je bilo že vse postavljeno. Bilo mi je tudi rečeno, da se je gradbinec moral z naročnikom in projektantom prerekati o računu za izvedena dodatna dela, ki v projektu niso bila predvidena. Napaka je stala veliko časa, denarja in živcev.
Po projekcijah združenja EU BIM Task Group lahko z digitalnim načrtovanjem stavb prihranimo vsaj deset odstotkov gradbenih stroškov. In če je evropski gradbeni trg vreden približno 1,2 trilijona evrov, bi s tem skupaj prihranili 120 milijard evrov. Zato nekatere države, med katerimi je Velika Britanija, že zahtevajo, da se morajo vse javne stavbe projektirati v BIM.
In še slovenske številke. Lani je bilo v Sloveniji opravljenih za 1,9 milijarde evrov gradbenih del. Predpostavimo, da je ocena evropskega združenja BIM o vsaj desetodstotnem znižanju stroškov gradnje objektov, ki so digitalno projektirani, točna. To pomeni, da bi lahko prihranili 190 milijonov evrov. Gremo dalje. V Sloveniji je okoli 60 odstotkov gradbenih del opravljenih na javnih objektih, ki se financirajo iz proračuna. Davkoplačevalcem bi lani lahko tako prihranili 128 milijonov evrov. Zato lahko pozdravimo državno koordinacijo za akcijski načrt, da bodo morali biti vsi javni objekti projektirani v BIM. Vendar z eno lepotno napako. Do leta 2023, ko bo to začelo veljati, bomo izgubili več sto milijonov evrov.
Ne trdim, da je zdaj prevladujoče projektiranje skakanje v prazen bazen. So pa aneksi k sklenjenim pogodbam in izgubljeni milijoni hladen tuš za naročnike in ne nazadnje davkoplačevalce.