Vsak državljan EU lahko odslej s pomočjo mobilnega telefona ugotavlja, koliko izpustov toplogrednih plinov povzroči s svojim načinom življenja. Koliko jih povzročijo podjetja, pa je ugotavljal izvedenec bruseljskega inštituta Bruegel Juan Delgado. Politike za preprečevanje podnebnih sprememb, še posebej sheme za trgovanje z izpusti toplogrednih plinov, podjetjem povzročajo dodatne stroške. Največ teh stroškov imajo energetsko intenzivne panoge, vplivajo pa tudi na konkurenčnost gospodarstev tistih držav, ki so se specializirale na izdelke, ki povzročajo veliko izpustov.
Izpusti, ki jih podjetja povzročajo z izvozom, so odvisni od treh dejavnikov, od vrste blaga, ki ga izvažajo, načina proizvodnje teh dobrin in od vira energije, s katero so proizvedeni. Delgado je v svoji analizi tako upošteval neposredne in posredne izpuste. Od teh treh dejavnikov je odvisno, koliko se podraži izvoz posameznega podjetja zaradi dviga cene kuponov za izpuste toplogrednih plinov. Visoke posredne in neposredne izpuste imajo podjetja s področja energetike, proizvajalci izdelkov iz kovinskih in nekovinskih rudnin in rafinerije. Na sredini so proizvajalci kemikalij, kmetijska in ribiška podjetja, podjetja s področja transporta in komunikacij, proizvajalci celuloze in papirja. Nizke izpuste pa imajo storitvena podjetja, prehrambna industrija, proizvajalci strojev in opreme, tekstilna, gumarska podjetja in proizvajalci plastike.
Ob upoštevanju teh dejavnikov je evropska industrija manj konkurenčna kot industrija v ZDA in v Vzhodni Aziji. Podjetja iz ZDA izvažajo manj izdelkov iz kovinskih in nekovinskih mineralov, pa tudi nafte kot evropska podjetja. Ameriška podjetja imajo v svoji izvozni mešanici manj CO2, ker izvažajo več storitev in izdelkov visoke tehnologije kot evropska. Tudi Kitajska, Japonska in druge vzhodnoazijske države izvažajo več visoko tehnoloških izdelkov, ki povzročajo manj izpustov CO2. Kitajska izvaža tudi tekstil, ki je izdelek delovno intenzivne panoge, in prav tako povzroča manj izpustov od izdelkov evropske industrije. Rusija izvaža kapital, surovine in nafto, zaradi slednjih je njen delež izvoza izdelkov in storitev z visokimi izpusti najvišji.
Ker v njem niso zajeti vsi sektorji, sedanji evropski sistem trgovanja z izpusti pokrije recimo med 45 do 55 odstotkov izpustov izvoza podjetij na Irskem in Danskem - v to skupino bi se uvrstile tudi ZDA, če bi uporabljale ta sistem -, in 65 odstotkov izvoza Avstrije, Finske in Švedske. Vanj so namreč vključena le večja podjetja iz nekaterih sektorjev, ki povzročijo približno polovico vseh izpustov toplogrednih plinov v Uniji. Vključene so termoelektrarne, rafinerije, jeklarne in železarne, cementarne, proizvajalci stekla, keramike, apna, opekarne, proizvajalci celuloze in papirja. Med sektorji, ki spustijo v ozračje večje količine toplogrednih plinov, je izključeno kmetijstvo in promet.
Med posameznimi članicami EU ima v svoji izvozni mešanici najmanj izpustov Velika Britanija (več kot 20 odstotkov manj od evropskega povprečja), ker izvaža v glavnem izdelke visoke tehnologije in storitve. Med članicami EU so boljše od evropskega povprečja še Madžarska, Irska, Švedska in Nemčija. Finska ima bolj umazano mešanico od evropskega povprečja predvsem zaradi papirne industrije, Francija zaradi kemijske industrije. Za Slovenijo Juan Delgado ni navedel podatka.
S svojo analizo politikom pošilja tri sporočila. Priporoča jim, naj ne sprejemajo ukrepov za zniževanje izpustov kar na pamet in na splošno, ampak naj najprej preverijo, kateri ukrepi so za posamezno državo ob enakem učinku najbolj učinkoviti in za gospodarstvo najbolj poceni. Ni nujno, da bo EU na podlagi sklepov o povečanju deleža biogoriv na 10 odstotkov in deleža obnovljivih virov energije na 20 odstotkov do leta 2020 izpuste znižala na najbolj učinkovit in za gospodarstvo poceni način, zato njihova uresničitev lahko negativno vpliva na konkurenčnost evropskega gospodarstva na globalnem trgu, svari Delgado.
Za uvedbo ukrepov za zmanjševanje izpustov je treba pridobiti čim več držav.
"Increasing the coverage of carbon pricing schemes (by increasing the scope of cap-andtrade schemes or through a carbon tax) not only increases the effectiveness of carbon pricing schemes (by covering a larger share of emissions) but also gives more flexibility to cut emissions across sectors, and reduces the competitive distortions across countries and sectors. The more sectors included within the scope of carbon pricing schemes, the greater the possibilities for cutting emissions at the lowest cost."*
Preprečiti je treba uvedbo izjem za posamezne sektorje na ravni držav članic.
"Even if the scope of carbon pricing schemes were identical across countries, governments might still be tempted to reduce the burden of such schemes on selected sectors by grandfathering emission permits. Excluding sectors from the scope of carbonpricing schemes or granting free carbon emission permits can reduce the impact of carbon pricing, but also diminishes the effectiveness of carbon mitigation policies, creates distortions across countries and across sectors and reduces the credibility of climate change policies. This heats the debate about the need for a carbon border tax in order to compensate for the different treatment of the same sector in different countries."*
Če o količini brezplačnih kuponov odločijo oblasti na nacionalni ravni, je mogoče, da bo ta odločitev vplivala na odločitve podjetij o proizvodnji in investicijah, navaja Juan Delgado. Podjetja z velikimi izpusti v tem primeru utegnejo tovrstne odločive sprejemati na podlagi števila kuponov, ki jih za vsako napravo dobijo brezplačno. Različna uporaba tovrstnih shem v državah in še posebej razdeljevanje brezplačnih kuponov na nacionalni ravni povzroča motnje v trgovini in protekcionistične ukrepe.
ZDA in Kitajska sicer izvažata izdelke, ki povzročajo manj emisij kot evropski, vendar te izdelke proizvajata na bolj umazan način kot podjetja v EU, prav tako ugotavlja izvedenec Bruegla.
*Povečevanje pokritosti cenovnih shem izpustov plinov (preko obdavčitev in stroškovnih okvirov) ne izboljšuje le učinkovitost cenovnih shem izpustov plinov (s pokritjem večjega deleža emisij) temveč omogoča tudi večjo fleksibilnost za zmanjšanje emisij po različnih sektorjih ter posledično zmanjša tudi nekonkurenčnost različnih državah in sektorjih. Več sektorjev vključenih v okvir cenovnih shem emisij plinov, večja je možnost, da se bodo emisije zmanjševale pri najnižjih stroških."
*Četudi bo okvir cenovnih shem izpustov enak v vseh državah, lahko države še vedno zmanjšajo breme zmanjševanja emisij plinov z emisijskimi kuponi. Izključitev določenih sektorje iz okvira tovrstnih shem ali izdajala brezplačnih kuponov pa lahko zmanjša učinkovitost načrta zmanjševanja emisij škodljivih plinov v vseh sektorjih. Tu se pa odpira vprašanje o potrebi obdavčevanja emisij s katerim bi se kompenzirali različni ukrepi držav v istih sektorjih."
Avtor je darja na blogu Razgledi
